S tem ni teoretično nič narobe. Razen, ko je. In narobe je, ko članstvo odigra pasivno vlogo, ko »razume, da so stvari zapletene, da se ne da vsega čez noč popraviti, da je premalo denarja za vse« in tako naprej, že desetletja. NSK-ju ni treba biti radikalen kot njihov soimenjak NSK (Neue Slowenische Kunst), a še manj mora biti benigen klepetalni krožek, ki bo čez pet let, ob koncu svojega mandata, jokcal o svoji nemoči; tega smo se že nagledali. NSK resda nima izvršne moči, ima pa moč javnega glasu.
Zastavek ministrice Aste Vrečko, s katerim se je novoimenovani svet včeraj seznanil, namreč ni zgolj kozmetičen. Ministrstvo za kulturo je v javno obravnavo poslalo predlog zakona o spremembah in dopolnitvah ZUJIK-I, torej krovnega zakona, predlagana sprememba pa naj bi bila po zatrjevanjih najobsežnejša v dvajsetih letih; s tovrstnim dopolnilnim zakonom je namreč možno spremeniti trideset odstotkov besedila obstoječega zakona.
Spremembe, ki jih zakon predvideva, bodo zajele marsikaj, tako na področju vodenja javnih zavodov, kjer naj bi prišlo do sprememb v upravljanju in financiranju – to naj bi bilo odslej dvoletno, kar pomeni manj birokracije in lažje načrtovanje – kot pri zaposlenih, denimo baletnikih in plesalcih sodobnega plesa v poznejših letih. Dopolnitev naj bi ujela čas in razvoj tudi na področju vse bolj razširjene transdisciplinarnosti in ukvarjanja z nesnovno kulturno dediščino.
Korenite spremembe pa naj bi doletele tudi Kulturniško zbornico Slovenije, o kateri se že leta sliši predvsem mnenje, da bi jo bilo treba končno ukiniti. Ministrstvo za kulturo jo je namreč uvedlo leta 1996 z namenom skupnega zastopanja interesov različnih stanovskih društev v kulturi, v praksi pa je delovala predvsem kot podaljšana roka politike in parcialnih interesov. »Kako bi skladatelji usklajevali svoje ustvarjalne in stanovske interese z likovniki, kako oblikovalci s pisatelji,« je bil do dobrih namenov države leta 2017 kritičen Ivo Svetina, tedanji predsednik DSP, ki edino ni bilo včlanjeno v zbornico. Tudi na včerajšnji seji je bilo slišati dvome tako glede njene vloge kot financiranja.
Končno pa naj bi z novim zakonom ustrezno obravnavo dočakale nevladne organizacije. Vsaj v določeni meri naj bi bilo poskrbljeno tudi za samozaposlene, ki so jih javni zavodi doslej za enako delo plačevali manj kot redno zaposlene – prav na to problematiko so včeraj na prvi seji še posebej opozorili člani novega NSK, ki so zato zahtevali preciznejšo zakonsko dikcijo. Za samozaposlene bi zakon uvedel karierno dinamiko s štirimi razredi glede pravice do plačila prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje in pravico do bolniškega nadomestila, ki jim je bilo doslej odobreno le enkrat letno – in ta skrajni cinizem je veljal desetletja. Po novem bi si samozaposleni v kulturi lahko »privoščili« razkošje bolezni štirikrat na leto. Spomnimo se primera uveljavljene umetnice z epilepsijo, ki je leta in leta ostajala bolna in z majhnimi otroki »pred vrati postave«. So stvari, o katerih ne more in ne sme biti več debate.
