Ministrstvo za pravosodje na Litijski cesti nima sreče. Poleg tega, da je na njej nesojena stavba upravnega sodišča, bo ob tej cesti stal tudi moški zapor Dobrunje. Gradbene odpadke in drugi material z gradbišča bodočega zapora odlagajo kar na bližnji travnik v neposredni bližini hiš. Okoljska inšpekcija je že v začetku novembra izdala odločbo, da je to odlagališče nezakonito, a kljub temu so do prejšnjega tedna tovornjaki z gradbišča redno vozili tja. Pri odvozu materiala in tudi potencialno okolju škodljivih gradbenih odpadkov je kot podizvajalec sodelovalo podjetje, ki ima več dokazanih kršitev okoljske zakonodaje, glob in ki mu je inšpekcija celo začasno prepovedala delovati. Med drugim zaradi nezakonitih deponij in drugih kršitev na različnih lokacijah v ljubljanskih Dobrunjah, tudi na omenjenem travniku.
Posameznik mora za marsikatero službo v javni upravi imeti potrdilo o nekaznovanosti, podobni standard pa za državne podizvajalce očitno ne velja. Zdi se nezaslišano, da država financira podjetje, ki ima dolgo zgodovino kršitev okoljske zakonodaje. Še bolj je nenavadno, da se podizvajalcu in za zdaj tudi ministrstvu ne zdi, da bi morali h gradnji zapora pristopiti morda malo bolj dosledno in vsaj ohranjati videz, da se projekt izvaja po predpisih. Seveda ministrstvu ni treba preverjati podizvajalcev, saj je za to pristojna inšpekcija, ki bo že ukrepala, če bo prišlo do nepravilnosti. A kaj, ko je inšpektorjev odločno premalo, postopki pa so daljši kot povprečna življenjska doba slovenske vlade. Tudi kazni so smešno nizke, 500 evrov globe gotovo ni preveč boleče, sploh pa ne v poslu vrtoglavih vsot, kot je gradbeništvo. Nizke kazni in kadrovska podhranjenost inšpekcije so verjetno glavni razlog, da se podizvajalec ni pretirano trudil slediti predpisom, čeprav izvaja delo za pravosodno ministrstvo. Kar je samo po sebi zgovoren prikaz relacije moči med gradbinci in (pravno) državo.
Posebnost te zgodbe je, da verjetno ni zares posebna. Vsaj kar zadeva ustaljene načine izigravanja predpisov v gradbeništvu, je to verjetno posel kot običajno in način, da si v panogi konkurenčen. Gotovo izstopa nonšalanca podizvajalca, ki je vsem na očeh vozil odpadke na lokacijo, le nekaj sto metrov zračne črte oddaljeno od gradbišča zapora. Če bi do odlagališča naredili ovinek po obvoznici, verjetno sploh ne bi nikoli ugotovili, da pri gradnji zapora prihaja do nepravilnosti. Druga, še bolj pomembna posebnost te zgodbe pa je v družbeni vlogi financerja in tipu objekta, ki ga ta tam gradi. Ministrstvo za pravosodje od vseh objektov gradi ravno zapor. Pomemben element pravne države ni samo dosledno spoštovanje lastnih pravil, ampak tudi ohranjanje videza, da se ta pravila spoštujejo brez sence dvoma. Če se dvom pojavi, je na strani države, da jasno pokaže, da se njeni projekti izvajajo po predpisih, in ne na zunanjih akterjih, da dokažejo, da prihaja do nepravilnosti. Morda lahko razumemo podizvajalca, zakaj se mu ne zdi potrebno, da bi se držal predpisov, a za ministrstvo ni izgovora niti opravičila. Zapor ni samo stavba, ampak je tudi simbol in zelo konkreten izraz moči države. Dejanje podizvajalca je po drugi strani izraz nemoči države pred določenim sektorjem gospodarstva, ki ravna po svojih pravilih. Če ne znamo po predpisih in brez dvoma o nepravilnostih zgraditi zapora, pa tudi kupiti stavbe za sodišče, kako lahko potem sploh zaupamo v kateri koli državni projekt? To velja tako za zapor kot za množico drugih projektov, ki so morda na kakšni bolj odročni cesti in tako daleč od oči.
