Da pripravljenost Slovenske vojske (SV) danes ni bistveno drugačna, kot je bila v lanskem letu oziroma v zadnjih štirih letih, je ugotovitev, ki bi morala delno skrbeti. Čeprav so se trendi v SV z večjim vlaganjem v modernizacijo opreme in tudi izboljšanje materialnega položaja vojakov spremenili na bolje, je Slovenija še krepko oddaljena od dveh odstotkov, ki bi jih morala nameniti za lastno obrambo. Materialna in kadrovska popolnitev je tek na dolge proge. Tek, ki ga SV teče že predolgo. Zapostavljanje vlaganj v vojsko je v času dividende miru terjalo negativne obresti pri pogosto zastarelem voznem parku, ki je postajal neprimeren za opravljanje aktualnih nalog, tudi za po mednarodnem pravu upravičena posredovanja vstran od slovenske rodne grude, da nevarnosti ne bi potrkale na domača vrata.
Ne glede na sicer ne več klavrno, zagotovo pa še ne rožnato stanje Slovenske vojske so bile vendarle pomirjujoče besede predsednice in vrhovne poveljnice, da je SV skupaj z drugimi subjekti nacionalnovarnostnega sistema ter ob podpori prebivalstva ta čas pripravljena in sposobna ubraniti napad na slovensko ozemlje. Seveda je to vsaj delno politična ugotovitev, saj nihče ne more predvideti, kakšen napad bi lahko grozil Sloveniji. Toda če ostanemo z nogami na tleh in ne vidimo vesoljnega potopa ali jedrskega armagedona za vsakim grmom, je ugotovitev zdajšnjega, že tretjega leta vojne v Ukrajini ista, kot je bila v njenem prvem in drugem: mir ni samoumeven, da bo vojna, pa tudi ne.
In to je tisti krog, v katerem se v Sloveniji vsaj že dobrih 20 let od vstopa države v severnoatlantsko zavezništvo vrti razprava o vlaganjih v Slovensko vojsko. Vedno znova se razprava seveda pomeša z nujnostmi vlaganja v druge državne podsisteme. Toda s temi podsistemi je križ, kajti zelo preprosto je politikom nujnost vlaganja v enega opravičevati z zavoro pri vlaganju v drugega. Izigravanje vojakov proti šolnikom, zdravnikom, sodnikom ali drugim zaposlenim v javni upravi je vsaj toliko škodljivo za nacionalne interese, kot je izigravanje šolnikov, sodnikov in zdravnikov proti vojakom. Tukaj se lahko za nos prime več strank in političnih odločevalcev. Od najbolj skrajnega krila najbolj leve parlamentarne stranke, ki z rednimi oscilacijami doživlja svoj refluks zadržanosti do obrambe, pa vse do najbolj desnega krila najbolj desne stranke, naklonjene ponovnemu služenju vojaškega roka in takojšnjemu dosegu dveh odstotkov BDP za obrambo.
Vedno znova se pojavlja tudi tisto tleče vprašanje, ali sploh potrebujemo vojsko in ali ne bi bila morda kakšna druga razširjena oblika civilne zaščite oziroma nacionalne garde bolj primerna za Slovenijo. Ker Slovenija ni neposredno ogrožena – to sicer ugotavlja tudi vrhovna poveljnica vojske – naj članstvo Slovenije v Natu ne bi bilo potrebno, ocenjujejo zagovorniki prihodnosti države brez zavezniškega dežnika obrambe. Da bi dosegli takšno varnostno usmeritev 180 stopinj v drugo smer od sedanje, bi se morala spremeniti tudi družbenopolitična percepcija groženj okoli nas, moralo bi se tudi utrditi prepričanje, da Slovenija zmore za vse vidike lastne varnosti poskrbeti sama. S tem, da bi Slovenija postala del združbe štirih držav – Avstrije, Malte, Cipra in Irske – ki so članice EU in niso članice Nata, seveda ne bi bilo nič narobe. Bi pa bilo zagotovo edinstveno, če bi Slovenija izstopila iz zavezništva 20 let po tem, ko se mu je pridružila, in to sredi največjega konflikta na evropskem pragu po drugi svetovni vojni.
Sanjati in zahtevati cvetje, zatlačeno v cevi pušk, je lepo in edino humano, toda za zdaj žal iz teh cevi prihajajo naboji. Dokler smo člani Nata in puške ne bodo nabirale rje, bo treba za obrambo namenjati takšen delež, za kakršnega sta tudi naš premier in obrambni minister dvignila roko. Počasi bi se morali s tem sprijazniti.
