Kdo ve, kaj vse je podoživljal v tem času in kaj ga je kljub sošolčevim grožnjam prignalo do tega, da je ob vrnitvi z letošnjih brezskrbnih prvomajskih počitnic med vožnjo načel temo o gejih, »ki naj bi bili tudi na njegovi šoli«. In zatem povedal, da mu je lani precej zajeten sošolec na šolskem taboru v sobi na silo potegnil dol hlače, legel nanj in …
Šokantni dogodek je istega večera najprej podrobno opisal svojemu očetu, dan kasneje se je z identično pripovedjo zaupal še mami. Medtem ko naj bi na šoli zaskrbljenima staršema na urgentnem sestanku zatrdili, da na taboru niso opazili nikakršnih odstopanj v vedenju vpletenih učencev in da njun sin normalno sodeluje pri pouku in je celo nasmejan, se je za dečka kmalu po izpovedi za domačimi zidovi v popoldanskem času začelo pravo trpljenje.
Čeprav naj bi njegova starša od vodstva šole zahtevala, da žrtev in storilca ločijo, in je šola zagotovila, da bo poostrila nadzor učencev, je deček po besedah mame in očeta doma večkrat potožil, da ga je nasilni sošolec med prosto igro skrivoma opomnil na dogodek na šolskem taboru in mu zagrozil smrtjo, če bo o tem povedal naprej. Verbalnemu in psihičnemu nasilju naj ne bi bilo videti konca.
Nemočnima mami in očetu tako ni preostalo drugega, kot da tudi v dopoldanskem času sama zagotovita varno okolje za svojega šoloobveznega otroka in ga v polnosti zaščitita pred domnevnim storilcem spolne zlorabe. Šolo sta obvestila o sinovem slabem psihičnem stanju in njegovi trenutni nezmožnosti sledenja pouku in pridobivanja ocen. Preplašeni deček tako na pragu stresnega konca šolskega leta že dlje časa ostaja doma v hudi stiski. Njegovo napredovanje v višji razred bo po vsej verjetnosti prepuščeno na milost in nemilost učiteljskemu zboru, a to v tem času zanj in za njegovo družino niti ni pomembno.
Precej pomembnejše in tudi mnogo bolj zastrašujoče je dejstvo, da med vso agonijo družine domnevni nasilni dečkov vrstnik še naprej obiskuje pouk – kljub temu da naj bi ga v tem šolskem letu že obravnavali zaradi nespodobnih dejanj. Jasno je, da je treba šolske pravilnike in zakone strogo upoštevati, da tudi ravnatelji in preostala pedagoška stroka niso vsemogočni in je treba nujno pomagati tudi nasilnemu dečku. Pa vendar: dosedanje pomanjkanje komunikacije z ravnateljem šole, ki kljub svoji upravičeni odsotnosti z dela pravi, da ima popolno zaupanje v svoje zaposlene, in zatrjuje, da nasilnega učenca ne morejo odstraniti iz razreda, saj bi bili s tem v prekršku, je v starša domnevno zlorabljenega dečka zasejal boleč dvom, da se nekaj prikriva ali skuša pomesti pod preprogo.
Ker gre za otroke s posebnimi potrebami, je primer gorenjske šole še bolj skrb zbujajoč. Njim moramo namreč nuditi še več pomoči, sočutja in zaščite – ne le pedagogi in drugi strokovni delavci, ampak predvsem država in njeni odločevalci, ki sprejemajo zakone v šolskem prostoru. In tudi vse druge zakone. Tudi zato, da nam bo končno vsem jasno, zakaj se morajo ženske, ki so doma žrtve partnerjevega nasilja, s preplašenimi otroki zatekati v varne hiše, medtem pa nasilneži še naprej gospodujejo v svojem domačem okolju.
