Slovenske politične stranke imajo zanimiv odnos do referendumov. Po eni strani volilce rade o čem vprašajo, po drugi pa so izbirčne glede tega, kdaj in koliko ljudi naj odgovarja. Potem ko so pred tremi leti tedaj koalicijske SDS, NSi in SMC referendum o vodah potisnile globoko v poletje, s tiho računico, da bo ljudem več do hrvaške obale kot do slovenskih voda, danes v Gibanju Svoboda z glasovi Levice računajo, da bi lahko z razpisom posvetovalnih referendumov hkrati z evrovolitvami povečali udeležbo in izboljšali volilni rezultat.
Koalicija je namreč prejšnji teden (brez vzdržanih glasov poslancev SD) potrdila, da junija volilci ne bomo odločali zgolj o tem, koga bomo poslali v evropski parlament, pač pa tudi, kaj si mislimo o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, volilnem sistemu v DZ s preferenčnim glasom in rabi konoplje. Gre za pomembne in politično občutljive referendume, pri čemer je treba upoštevati, da so se poslanci opredeljevali o predlogu, da se trije posvetovalni referendumi izvedejo 9. junija, in ne o tematiki referendumov. V SDS in NSi pravijo, da vladni koaliciji ni mar za samo vsebino, ampak da namerava s časovno umestitvijo referendumov to vsebino zlorabiti za mobilizacijo volilcev za evropske volitve. Pravno gledano sicer ni nobene ovire, da ne bi referendumov izpeljali skupaj z evropskimi volitvami, je pa jasno, da tudi ni namen referenduma, da bi si vsakokratna koalicija dvigovala volilno podporo.
Lahko se le strinjamo, da referendumi ne bi smeli biti predmet takšne ali drugačne taktične zlorabe, ne moremo pa mimo ironije, da politično zlorabo referendumov očita trenutna opozicija. Enako se bere tudi argumentacija, češ da bi referendumska kampanja lahko zasenčila evropske teme. V SDS očitno mislijo, da so državljani pozabili, kako so še predlani pri referendumih o zakonih o dolgotrajni oskrbi, vladi in RTVS sami navijali, da bi vse tri referendume izpeljali skupaj, bodisi na dan predsedniških volitev bodisi hkrati z lokalnimi volitvami. Povedano drugače: v stanju politične kulture, kot jo imamo, izbira datuma pa tudi vsebine referendumov vse bolj služi goli politični kalkulaciji akterjev.
V opoziciji se ob tem seveda zelo dobro zavedajo, da so tokratni referendumi na papirju takšni, da prevladujoče naslavljajo leve volilce. Volilna udeležba bi lahko bila po napovedih v kombinaciji evropskega in referendumskega odločanja za pet do deset odstotnih točk višja. Ne glede na to, kaj si mislimo o sedanji situaciji, ni dvoma o tem, da bi večji obisk volišč pomenil večjo legitimnost volitev. In – kar se pozablja – tudi referendumskih rezultatov. Ob tem sicer v oči bode nova neenotnost znotraj koalicije. V SD so se namreč glasovanja o datumu referendumov vzdržali iz enakega razloga kot SDS in NSi, češ da bodo evropske teme v senci referendumov. Iz vrst Socialnih demokratov je bilo te dni slišati tudi, da je računati na večjo volilno udeležbo zaradi referendumske mobilizacije lahko dvorezen meč, ki lahko dodatno mobilizira tudi volilce desnice.
Vladni rejtingi so namreč nizki, kar je lahko dodaten motiv za podpornike opozicije, in na drugi strani razlog, da se na dan volitev ostane doma. Zanimivo bo ob tem videti tudi, kako se bodo v SD lotili referendumske kampanje. Težko si je namreč zamisliti, da bodo v imenu načelnega nemešanja evropskih in drugih tem pasivni ob za družbo tako pomembnih vprašanjih. Težko si je tudi zamisliti, da v Gibanju Svoboda v sedanji situaciji naivno verjamejo, da bodo dodatni volilci, na katere računajo, avtomatsko skočili v naročje stranke, ki po dveh letih vladanja vse prej kot navdušuje in je imela velike težave že s samo sestavo evropske liste.
