Čeprav ta referendumska pobuda celotnega spektra slovenske politike (z redkimi izjemami) domnevno kaže na visoko stopnjo demokratičnega odločanja v državi, smemo zapisati, da je referendum nepotreben, vsebinsko manipulativen in dolgoročno škodljiv, zaradi posledic te odločitve pa se bodo kopja lomila še huje, kot se danes okrog usode nesrečno propadlega Teša 6.
Najprej o (ne)potrebnosti referenduma, ki bo zgolj posvetovalnega značaja. Če smo cinični: če bi politiko res zanimalo stališče javnosti o projektu Jek 2, bi si lahko naročili javnomnenjsko anketo. Ali pa bi si za osnovo vzeli Dnevnikovo s 15. januarja letos, kjer je velika večina, in sicer 68,6 odstotka vprašanih, podprla gradnjo drugega bloka nuklearke (le 21,1 odstotka jih je bilo proti). V takšnem javnem razpoloženju in še ob skrajno manipulativnem referendumskem vprašanju (v slogu: Ali podpirate projekt, ki bo skupaj z ostalimi nizkoogljičnimi viri (katerimi?) zagotovil stabilno oskrbo z električno energijo?) je vsako nadaljnje spraševanje ljudi nesmotrno oziroma pomeni metanje štirih milijonov za izvedbo glasovanja v prazno. Politika je navsezadnje tukaj zato, da prevzema odgovornost, ne pa da se ob vsakem težjem vprašanju skrije za »voljo ljudi«.
Drugič, vsebinska manipulacija je tudi v tem, da je vsem vnaprej jasno, da drugega referenduma, na katerem naj bi nekoč kasneje dokončno potrdili Jek 2, ob uspešnem novembrskem glasovanju nikoli ne bo. Projekt bo namreč, če uporabimo analogijo s Tešem 6, po novembru letos stekel s polno paro in se bo v nekaj letih, ko naj bi volilci o Jeku 2 dokončno glasovali, že tako razrasel, da bo prevelik, da bi ga lahko ustavili. Vanj bo »vloženih že toliko sredstev«, da bo prava nacionalna »škoda«, če bi ga kakor koli ustavili. Saj to retoriko in politične tokove dobro poznamo.
In tretjič, še škodljivi moment: ko bo novembra odločitev za Jek 2 potrjena, bo vlada v absolutno inferiornem položaju v pogajanjih z vsemi tujimi in domačimi dobavitelji »opreme«, vredne več milijard evrov. Investitorji bodo namreč točno vedeli, da je država zavezana zgraditi Jek 2, da jo k temu napotuje obvezujoči referendumski sklep – in zakaj bi v takšnih okoliščinah kdor koli želel spuščati cene? Tako lahko projekt, že danes okvirno vreden deset (!) Tešev 6, naraste v finančno gmoto, ki bo za tako majhno državo, kot je Slovenija, absolutno neobvladljiva.
Skratka, da ne bo nesporazuma: nismo proti referendumu o Jeku 2, ravno nasprotno, smo absolutno za, a šele tedaj, ko bo popolnoma jasno (po vseh parametrih), o čem bomo tam zares glasovali.
In zakaj potem Golobova vlada tako vztraja pri tokratnem posvetovalnem referendumu, ki nikogar ne zavezuje? Ne vemo, lahko zgolj špekuliramo, da je bila okoli tega projekta že sklenjena »velika politična koalicija« med Gibanjem Svoboda, Janševo SDS in vsemi manjšimi sateliti à la NSi in SD, čemur bi lahko rekli tudi Koalicija Litijska. Kaj od te koalicije vpleteni pričakujejo, je tudi stvar domišljije, a iz izkušenj sumimo, da ni treba predaleč za ugotovitev, kam to pelje. Druga možnost je, da je v ozadju že »zaprta« celo finančna konstrukcija projekta z vsemi »deležniki« in jo je zato treba čim prej politično potrditi. Premier Golob bi bil velik politik in javnomnenjski absolutni zmagovalec v tej zmedi, če bi volilce prosil za odlog tokratnega glasovanja, dokler v roke ne dobimo res vseh parametrov za odločanje (velikost in moč elektrarne, okvirna pričakovana cena itd.). A tega zmagovalnega recepta ne uporabi in raje vztraja, da novembra glasujemo o »megli« oziroma o nečem, česar niti na papirju ne vidimo. Zakaj že vztraja?
