V zgodovini slovenske države res še nismo imeli 40-dnevne zdravniške stavke, a kljub temu je (očitno dogovorjeni) petkov hkratni poziv obeh najvišjih vej oblasti – predsednice države Nataše Pirc Musar in predsednika vlade Roberta Goloba – zdravniškemu sindikatu Fides k takojšnji prekinitvi stavke, ker da ta poteka na plečih oziroma na račun pacientov, neobičajen in zgodovinski. Tak usklajen pristop najvišjega državnega vrha do zdravnikov iz Fidesa potrjuje, da je do konca dozorelo spoznanje, da je šla stavka čez vse robove družbene sprejemljivosti in etike zdravniškega poklica.
Pozornejši bralci Dnevnika se bodo spomnili, da smo identičen poziv na tem enakem časopisnem prostoru na Fides naslovili pred natanko 25 dnevi, 1. februarja, takrat, ko je bilo za to treba imeti še nekaj poguma. Tedaj smo izhajali iz statistično trdno preverljivih dejstev, da Fidesova stavka nima niti petinske podpore v javnosti in da zato zdravniki za njeno zaostrovanje (takrat so namreč sprejeli sklep o umiku soglasij za nadurno delo) nimajo nikakršne družbene legitimnosti. Če bi se Pirc-Musarjeva in Golob tedaj na enako odločen način kot minuli petek pridružila našemu pozivu, bi bilo stavke morda danes že konec. Njun apel je zato absolutno utemeljen in na mestu, žal pa prihaja mesec dni prepozno.
Javna podpora stavki Fidesa se je medtem z manj kot 20 odstotkov do danes, to lahko odgovorno trdimo, zmanjšala pod vsakršen higienski minimum, zato je Fidesovo sklicevanje na interese pacientov v iskanju podpore za stavko neumestno. Fides je svojo javno komunikacijo tako z oblastjo kot z državljani vsebinsko in prezentacijsko povsem zavozil: vsebinska sporočila so popolnoma prazna, ostala je samo še lupina (naj se vlada drži tistega, kar je podpisala), komunikacijsko pa postajajo vse bolj nizkotna; njihovo javno občevanje bi na študiju komunikologije lahko postalo kakšno obvezno čtivo za učbeniško poglavje o absolutno prepovedanih in nesprejemljivih metodah. Fides nas danes spominja na ugrabitelje v trenutku, ko spoznajo, da so projekt zavozili, in iščejo samo še načine, kako bi se iz godlje izmazali, da ne bi bili videti popolni poraženci, pri tem pa zapadajo v vse bolj neracionalna in radikalna dejanja.
Predsednica države ima prav v svojem javnem stališču, da pri Fidesovih stavkovnih zahtevah pogreša »zavzemanje za bolj delujoč zdravstveni sistem« in »za druge zdravstvene delavce«. Tu lahko na račun Fidesa dodamo vsaj še tri očitke: prvič, za svoje »legitimne stavkovne pravice«, torej višje plače – to je edino, kar jim je od zahtev še ostalo – se nikoli, ampak res nikoli ne bori, ko je na oblasti vlada Janeza Janše, kar nakazuje, da utegne biti Fides Janšev neposredni politični podizvajalec; drugič, še več, Janši niso nasprotovali niti, ko je ta neupravičeno, neutemeljeno in nestrokovno posegal globoko v zdravstveni sistem v času covida; in tretjič, zdravniki so v tistem času očitno v zameno za molk dobili rekordne »covidne plačne dodatke« v že prav nesramnih višinah. Vse to vodi do sklepa, da je tokratna Fidesova stavka predvsem politični akt in se je kot takšen že zelo zgodaj izpel in scela izrodil.
Rešitev je na dlani: Fides mora danes – ponavljamo, danes! – razglasiti začasno prekinitev stavke, kot jih je pozval najožji državni vrh, ob hkratni zavezi vlade, da bo ta njihove »legitimne« stavkovne zahteve rešila v natančno določenem časovnem roku v okviru stebrnih in javnosektorskih pogajanj. V nasprotnem, če se stavka ne prekine, ima vlada na današnji seji carte blanche, torej odprto menico, za sprejem kakršnih koli in katerih koli sklepov po južnokorejskem vzoru, s katerimi bi stavko zdravnikov v korist pacientov končali. Fidesu se je ta politični stavkovni projekt do konca sfižil, nima nikakršne možnosti za uspeh in pacienti tega radikalizma ne moremo in ne smemo več trpeti na svojih plečih. To nam država dolguje.
