Potiho, ne da bi kdo odločal o tem, se je v slovensko izobraževanje priplazil nov cilj: ni več nujno, da se trudimo biti vrhunski, ker je v dvomilijonski državi izobraženost prebivalcev ena redkih primerjalnih prednosti. Po novem zadošča, če smo po dosežkih v znanju povprečni. Drugega si pač ni mogoče misliti po skrajno medlih odzivih šolskega ministra in nikakršnih odzivih predsednika vlade na rezultate zadnjih treh mednarodnih raziskav znanja slovenskih šolarjev.
To, da smo primerjalno zdrsnili na lestvici držav OECD in da se uvrščamo med države z negativnimi trendi na vseh področjih pismenosti, je za aktualno oblast očitno minoren problem. Kakšen posvet v razširjeni strokovni sestavi se jim ne zdi potreben; še manj se odločevalcem zdi potrebno javnost obremenjevati z razlagami, kaj so vzroki za to občutno nazadovanje in kako bo vlada ukrepala.
Ta skrajno neambiciozen odnos do vzgoje in izobraževanja nas ne sme čuditi. Zadnjih dvajset let izobraževanje preprosto ni več »in«. Spomnimo: prva ministrica za izobraževanje v Cerarjevi vladi je diplomirala s plagiatom; res pa so bili tedaj še taki časi, da se je morala po tednu dni ministrovanja posloviti. Njena naslednica je ob ministrovanju imela dovolj časa za dobro plačano honorarno profesorsko delo; tudi ta je odšla predčasno. Eden od ministrov za izobraževanje je najraje potoval in spal v najdražjih hotelih. Spet tretji je sedel v upravnem odboru obskurnega armenskega zdravilca. Spomnimo se predstavitve kandidata za vodenje vzgojnoizobraževalnega resorja, zdaj ministra Darja Felde v DZ. Vsakomur, ki se vsaj približno spozna na področje, je bilo jasno, da iz te ministrske moke tudi tokrat ne bo kruha. Strokovno javnost so osupnile ministrove prioritete, med njimi posebej izpostavljena potreba po digitalizaciji učiteljev in otrok od vrtca dalje, in prioritete, ki jih ni omenil, pa bi jih moral. Recimo, kako se bo ministrstvo konkretno odzvalo na temne plati digitalizacije, na v številnih raziskavah opaženo poslabšano počutje in zdravje otrok, na vse starejše učitelje ...
Ko je lani kakšna tretjina članov skupine za pripravo nacionalnega programa v vzgoji in izobraževanju 2023–2033 zagrozila z odstopom, ker se ni hotela sprijazniti s tem, da na zavodu za šolstvo spreminjajo učne načrte še pred izdelavo strategije prenove sistema, se minister ni preveč razburjal. In so odstopili, med njimi tudi nekdanji šolski minister Slavko Gaber. Se je s kakšno razlago za to javno oglasil minister? Le zakaj bi se zaradi takšne malenkosti.
Tudi grozeča kadrovska katastrofa v šolstvu, zlasti pomanjkanje učiteljev fizike in matematike, še ni prepoznana kot posebno velik problem. Če bi bila, bi ministrstvo najbrž že zbralo podatke po šolah, koliko manjka ustrezno izobraženih učiteljev. A jih ni; na fakultetah in na Pedagoškem inštitutu jih zaman iščejo. Tudi te težave je prepustila obupanim ravnateljem. Če učiteljev ne bodo našli, bodo otroke pač poučevali študentje, učitelji telovadbe, učitelji, ki jim manjkajo ure ... Vse to se že dogaja. Dekani matičnih in pedagoških fakultet vedo o tem veliko povedati, tudi rešitve ponujajo. Ali kaj od tega ministra zanima, lahko za zdaj le ugibamo. Prioritete so, kot rečeno, drugje.
V času, ko v številnih razvitih državah ugotavljajo, da elektronska gradiva niso po meri razvijajočih se možganov, in jih zato znova zamenjujejo s pisnimi, pri nas stavimo na digitalizacijo gradiv. Založbi Rokus Klett je končno uspelo tisto, kar ji ni pod drugimi ministri: razvoj vzgoje in izobraževanja sooblikuje po meri svojih komercialnih interesov. Za izobraževanje »digitrajnih« učiteljev je ministrstvo namenilo neverjetnih 17 milijonov evrov. Zunanji izvajalci bodo očitno lepo služili.
Ni najhuje, da minister Felda in njegova ožja ekipa ne razumeta izzivov časa in da ne znata komunicirati, kar sta imperativa vsakega uspešnega vodenja, kaj šele na področju vzgoje in izobraževanja. Huje je, da to v tej državi razburja le še redke posameznike.
