Palestino je treba priznati kot samostojno in neodvisno državo, o tem ni dvoma! V vseh letih polemik nasprotniki te geste niso predstavili nobenega trdnega argumenta proti, razen tega, da bi mednarodno priznanje Palestine (ki bi bilo mednarodno neusklajeno, prezgodnje, nedomišljeno …) lahko zavrlo pogajalski proces.
Toda v tem »pogajalskem procesu« je samo v zadnjega pol leta umrlo vsaj 35.000 nedolžnih ljudi, o slovenskem priznanju palestinske državnosti pa se govori že leta. Slovenija s tem sporoča, da je neresna država, Palestina je za naše vlade in stranke prostor politične rekreacije, v katerega skočijo, ko ocenijo, da bi jim treniranje mišic lahko koristilo pri volilcih.
V zadnjem desetletju je palestinsko vprašanje zaznamovalo vsako predvolilno in povolilno debato (ko je bilo treba poravnati račune na levici in pokazati, kdo je tam večji džek). Letos, tik pred evropskimi volitvami, je novo le to, da je politika iznašla nov triger, ki naj bi pritegnil pozornost naveličane javnosti – mednarodno priznanje države, ki so jo pretvorili v Auschwitz Bližnjega vzhoda, so razvili v »zgodbo«, v proces. Kot da bi šlo za gradnjo kakšnega pomembnega objekta, so najprej razglasili, da Slovenija začenja postopek postopka priznanja Palestine, včeraj bi morali na konstrukciji, ki je nastala na položenem temeljnem kamnu, slavnostno prerezati trak, za v nedeljo zvečer, ko bo bodo volilni glasovi prešteti, pa je bila predvidena zakuska. Ravno zaradi prej omenjene politične rekreacije, med katero se je z neko referendumsko pobudo napihovala tudi opozicija, je bil ta postopek docela iznakažen in »tovarna Palestina« je bila političnemu namenu predana kakšen mesec dni prej, kot je to želel Janša.
Več si preberite: Slovenija naj pomaga pri reševanju otrok iz Gaze
O mednarodnem ugledu in verodostojnosti Republike Slovenije v zvezi s tem ni vredno izgubljati besed. Smiselno pa je ponatisniti opozorilo gospe Francesce Albanese, posebne poročevalke ZN o okupiranih palestinskih ozemljih. V začetku maja je v intervjuju za Dnevnik dejala: »Če boste priznali državo Palestino in potem ne boste storili nič več od tega, to ne bo spremenilo ničesar. Če se prizna Palestino, a se nato prizna tudi, da izraelska okupacija predstavlja agresijo in da Palestinci nimajo zgolj pravice do upora, temveč tudi pravico do samoobrambe, se nekaj spremeni. In kaj potem? Bodo države uvedle prisilne ukrepe? Glede na to, kako se države počasi odzivajo na genocid v Gazi, si ne znam predstavljati, da bo priznanje Palestine kaj več kot zgolj simbolno dejanje.«
O tem, kaj bo država ukrenila po priznanju, slovenski politiki ne govorijo in se ne prepirajo. Zares se zdi, da so jim vojna grozodejstva na ozemljih novopriznane države deveta skrb. Nasprotno pa v današnjem Dnevniku razvijamo pobudo, da Slovenija takoj odpre vrata palestinskim otrokom in materam, da tem najbolj ogroženim žrtvam bestialne vojne ponudi zatočišče, morda jim celo pomaga pri izobraževanju, dokler se v njihovo domovino ne vrne vsaj trhel mir. Idejo, da bi Slovenija sprejela mlade begunce iz Gaze, smo preverili pri ljudeh, ki so pri podobnih človekoljubnih projektih že sodelovali. Zanimala nas je ocena, ali je v zapletenih mednarodnopolitičnih okoliščinah tak projekt mogoče izvesti in ali ga je Slovenija zmožna udejanjiti. Odgovori so bili obetavni: da, če za to obstaja trdna politična volja in odločenost, ki bo strla tudi odpor ksenofobnih birokratov iz notranjih zadev, in še posebej da, če bi Slovenija k projektu pritegnila vlade drugih dobronamernih in do trpljenja najmlajših empatičnih držav.
Aktivna pomoč žrtvam vojne je precej več kot simbolno dejanje in z njo lahko Slovenija preseže tukajšnjo politično razklanost. »Z vsakim otrokom, ki umre kjer koli in ni nič kriv, umre ne samo del človeštva, ampak tudi del človečnosti,« je v nedavnem pogovoru za N1 lepo povedal Janez Janša.
Hic Rhodus hic salta! Pomagajte otrokom in storite kaj za lastno človečnost!
