Po malo več kot letu dni je Visokošolski sindikat Slovenije ponovno zagnal priprave na stavko. Lani v pozni zimi – stavka v vsej izobraževalni vertikali je potekala 9. marca 2022 – je revolt zaposlenih na univerzah sprožalo še ravnanje prejšnje, Janševe vlade. Ta je akademike črtila in jih poskušala nadvladati. Po nastopu nove vlade pod vodstvom Roberta Goloba se je odnos oblasti do akademskega okolja sicer navzven izboljšal; profesorjev in znanstvenikov oblastniki ne posedajo več v kot in jim ne pridigajo o izobraževanju »natakarjev in šoferjev«, ki da jih potrebuje slovenska ekonomija. Navsezadnje je vodenje resorja znanosti in visokega šolstva prevzel »prijateljski« minister Igor Papič, ki je kot rektor še donedavna vodil največjo in najstarejšo slovensko univerzo, Univerzo v Ljubljani. Vendar se je v minulih mesecih odnos vlade z večino socialnih partnerjev v javnem sektorju povsem podrl.
Scenosled je znan: še pod Janšo se je začelo s pričakovanji zdravnikov, ki zahtevajo boljše delovne pogoje in višje plače, nadaljevalo se je z destabilizacijo širšega zdravstvenega sektorja, se prelilo v pravosodje, nazaj v šolstvo in vrtce, redna opozorila prihajajo iz vojaških, policijskih in drugih sindikalnih vrst, že skoraj leto dni poteka stavka na RTV Slovenija, v ozadju pa je – doslej dokaj potrpežljivo, a ves čas pripravljen na obračun – stal visokošolski sindikat, ki zastopa stotine profesorjev in drugih univerzitetnih delavcev. Predsednik sindikata Gorazd Kovačič je že pred letom dni v intervjuju za Dnevnikov Objektiv pripovedoval o odstopanju od razmerij v enotnem plačnem sistemu, zaostajanju plač za inflacijo, skupini zaposlenih J, ki so med najslabše plačanimi, četudi opravljajo zahtevna dela ... Posebno pozornost pa je prvi univerzitetni sindikalist posvetil neposrednemu soočenju visoke družbe – uskladitvam plač zdravnikov specialistov in visokošolskih učiteljev. »Seštevek zahtevnosti dela in znanja ter odgovornosti je primerljiv. Glavna odgovornost zdravnikov je v tem, da s svojimi odločitvami vplivajo na življenje ali smrt. Odgovornost visokošolskih učiteljev pa je intelektualna,« je dejal Kovačič.
V kasnejših mesecih so zdravniki svoje zahteve privedli do najvišje ravni vladnih prioritet in za prihodnji teden (ponovno) napovedali stavko. Po analogiji je tako tudi včerajšnja grožnja s stavko na univerzah pričakovana. Vmes so sicer potekala pogajanja, a kot je včeraj spomnil Kovačič, je bilo ves čas jasno, da se je vladna stran pripravljena pogovarjati o sistemski ureditvi visokega šolstva, o plačah pa se ne namerava pogajati. Visokošolski sindikalisti na univerzah v Mariboru, Kopru in Ljubljani ob tem ministra obtožujejo, da se je pogajanjem »oportunistično« izognil. »Minister Papič nas je več mesecev vlekel za nos, nato pa inovativno izginil,« so aludirali na ministrovo slavljenje inovacij, ki so v središču njegovega zanimanja. »Odstop ministra zahtevamo zato, ker je nesposoben in ker mu za univerze ni mar,« so sklenili.
A ne le minister Papič, vsa vlada je v iskanju poti do javnega sektorja izgubila kompas. Premier Golob je izgubljenost demonstriral s perfektno metaforo – pokroviteljsko napovedjo, da bo vsakemu sodniku nakazal 600 evrov. Sodniki so njegovi predstavi ploskali, a scenarij se je s to točko tudi končal. Za kulisami domnevno vsemogočnih plačnih stebrov zeva – prazen nič.
Napovedani stebri sistema plač v javnem sektorju v resnici ne podpirajo, ampak ga drobijo in podirajo. Vlada je včeraj sindikatom vneto obljubljala, da jim bo »v prihodnjih dneh« poslala predlog novega zakona o plačah v javnem sektorju. A v prihodnjih dneh lahko pričakujemo le še več razmislekov o stavkah.
