Planica je obvezno romarsko središče slovenskih zimskošportnih navijačev. Je neke vrste nacionalni navijaški ponos, saj skoraj ni Slovenca, ki ne bi imel vsaj ene navijaške zgodbice izpod skakalnic. Čez dobra dva tedna se bo tam začelo svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju. A kaj lahko se zgodi, da tam skorajda ne bo slovenskih navijačev. Pa ne zato, ker ne bi želeli priti, temveč zato, ker so vstopnice tako drage, da si jih bo povprečen slovenski navijač v z inflacijo in draginjo oteženih časih le stežka privoščil.
Najcenejše dnevne vstopnice za osebo so naprodaj od 15 evrov za prvi dan kvalifikacij do 64 evrov za večino preostalih dni, in to za stojišča ob tekmovališču! Kar je celo več, kot stanejo karte na svetovnem prvenstvu v biatlonu v Oberhofu, ki se začne te dni. In celo več, kot stanejo dnevne karte za ogled tekem v ciljni areni na svetovnem prvenstvu v alpskih disciplinah v Meribelu in Courchevelu, kjer so, mimogrede, karte za ogled moškega slaloma zadnji dan tekmovanja že razprodane.
Zato ni čudno, da organizatorji prvenstva v Planici tarnajo nad slabo prodajo vstopnic. Predsednik Smučarske zveze Slovenije Enzo Smrekar, ki vodi tudi organizacijski komite, pa kljub temu pričakuje od 150.000 do 200.000 gledalcev. Upajo, da bodo Slovenci vstopnice kupili v zadnjem hipu, češ da so take navade slovenskih navijačev. Morebiti res, a le če bodo ponudili popuste v zadnjem hipu ali če jih bodo delili ob nakupih v trgovinskih centrih. A kljub temu nam ob cenah vstopnic lahko ostane grenak priokus. Vprašamo se lahko, za koga je sploh organizirano to prvenstvo. Za domačine ali za tujce? So velika športna tekmovanja res le perje, s katerim se države šopirijo v mednarodni areni? Organizatorji in hotelirji, kar se tiče navijačev, stavijo na Norvežane in Poljake, ki so menda z veseljem pokupili precenjene hotele v Kranjski Gori. Nič pa ne govorijo o slovenskih gostih. Razen tega, da opozarjajo, da bo dolina pod Poncami že od 13. februarja zaprta za promet. In tega, da so se slovenski šolarji v nasprotju z vsemi pedagoškimi smernicami žrtvovali in imajo zimske počitnice prej kot ponavadi, nekateri celo le tri tedne po prejšnjih počitnicah in tri mesece pred naslednjimi počitnicami. Toda ne glede na potek učnega leta je bila žrtev domoljubna, saj gre dobiček vendar gorenjskim hotelirjem.
Mačehovstvo do slovenskega obiskovalca pa ni značilno le za tokratno svetovno prvenstvo. Slovenci smo se pripravljeni žrtvovati za tuje goste. Poleti ne hodimo na Bled; povprečen Slovenec si Postojnsko jamo ogleda le enkrat v življenju, po možnosti na šolski ekskurziji; v Staro Ljubljano zavijemo samo še, kadar je tam kakšen protest proti županu; še sprehodu po Piranu smo se odrekli in gremo raje na kavo v Trst. Vse to so seveda vroče turistične točke in povsod po svetu je tako, da se domačini najbolj obleganih turističnih destinacij na vrhuncu sezon izogibajo.
Toda svetovno prvenstvo v nordijskih disciplinah je športni dogodek. In tu je svoj lonček (merjeno v milijonih) evrov pristavila tudi država. Zato se popolnoma legitimno lahko vprašamo, ali je šel proračunski denar za to, da se bodo pod Poncami vile le poljske in norveške zastave, domačini pa bodo veliki športni dogodek v svoji športni meki gledali po televiziji. Za vsak športni dogodek velja, da mu vzdušje krojijo navijači. V času epidemije sta bili planiški tekmi leta 2020 in 2021 brez gledalcev. Leta 2020 je Jelko Gros, dolgoletni vodja tekmovanja v Planici, dejal, da je »Planica brez gledalcev, kot da bi lizal sladoled skozi šipo«. K temu bi lahko dodali, da bodo tekme svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju v Planici brez stotnije slovenskih zastav med navijači, kot da bi skozi šipo lizali stopljeni sladoled.
