Tri srebrne, bronasta kolajna in uvrstitev v četrtfinale je izkupiček slovenske moške odbojkarske reprezentance na zadnjih petih evropskih prvenstvih. Izkupiček, dodati mu moramo še četrto mesto na lanskem svetovnem prvenstvu, s kakršnim se ne more pohvaliti nobena slovenska reprezentanca v kolektivnih športih.
Do vseh uspehov so slovenski odbojkarji prišli po trnovi poti. Pot jim je prvi pokazal ACH Volley, takrat še Autocommerce, z zmago v pokalu CEV leta 2007 in štiri leta pozneje z uvrstitvijo na zaključni turnir lige prvakov, saj je večina igralcev, ki so prelomnega leta 2015 osvojili prvo srebrno kolajno na EP, igrala zanj. Tega leta se je Metod Ropret, predsednik Odbojkarske zveze Slovenije, med 22 kandidati za selektorja odločil za Andrea Gianija, ki je lani na klopi francoske reprezentance osvojil zlato olimpijsko kolajno, edino, ki je v bogati igralski karieri še ni imel. Do takrat sta bila njegova največja trenerska uspeha naslova v evropskem pokalu CEV z Modeno in Verono, zato je slovenska reprezentanca zanj pomenila velik izziv. Z osvojeno srebrno kolajno se je Giani potrdil tudi kot trener, slovenski odbojkarji pa so dobili prepotrebno samozaupanje in vero v svoje sposobnosti.
Dejstvo je, da so vsi največji reprezentančni uspehi vezani na tuje trenerje. Tako so do prve zmage prišli pod vodstvom Črnogorca Veselina Vukovića, do vseh štirih kolajn na evropskih prvenstvih pa pod vodstvom dveh italijanskih trenerjev, poleg Gianija še Alberta Giulianija (dve srebrni kolajni), ter Romuna Gheorgheja Cretuja (bronasta kolajna). Ali to pomeni določeno nezaupnico slovenski stroki? Da, v smislu, da so jo slovenski reprezentanti, ki igrajo večinoma v vrhunskih evropskih klubih, preprosto prerasli, in ne, saj so jih odbojkarskih osnov v mlajših kategorijah vendarle učili prav slovenski trenerji. Zavedati se moramo, da v slovenski klubski odbojki kljub reprezentančnim uspehom ni veliko denarja, tako klubi večinoma delujejo z minimalnimi sredstvi. Edini izjemi sta ACH Volley in Calcit Volley, pa še zanju velja, da le v slovenskih okvirih, zato za večino slovenskih trenerjev odbojka ni osnovni poklic in logično je, da zato trpi njihova strokovnost.
Osvojena bronasta kolajna v Rimu še ni vrhunec letošnje dolge reprezentančne sezone. Od 30. septembra do 8. oktobra se bodo v Tokiu za dve prosti mesti, ki vodita na olimpijske igre v Pariz, slovenski odbojkarji borili s Tunizijo, Turčijo, Finsko, Egiptom, ZDA, Japonsko in Srbijo. Prav nastop na olimpijskih igrah, kjer, če se nanj uvrstijo, zagotovo ne bodo le statisti, je tisto, česar si Urnautova generacija v tem trenutku najbolj želi. Temu cilju je vse od sredine maja, ko so se prvič zbrali, podrejeno vse. Morebitni nastop na olimpijskem turnirju bi za mnoge od njih pomenil tudi slovo od reprezentančnega dresa, kajti že na predlanskem EP je imela Slovenija najstarejšo reprezentanco, ki je bila letos še starejša.
Nosilci igre se seveda ne bodo poslovili vsi hkrati, vendar Cretu razmišlja tudi o tem, zato že zdaj v igro pošilja mlajše igralce. Resda po kapljicah, vendar je to edini način, da obdržijo stik z najboljšimi reprezentancami. Kljub temu lahko pričakujemo, da bo težko ponavljati uspehe z zadnjih petih evropskih prvenstev, kajti treba se je zavedati, da je na največjih tekmovanjih že uvrstitev v četrtfinale uspeh. Pa to ne velja le za odbojko. V Sloveniji smo, kar zadeva športne uspehe, postali prezahtevni in velikokrat neobjektivni. Ne samo glede na našo majhnost, ampak tudi glede na vložke v vrhunski šport. Delno tudi po zaslugi gledalcev, ki jih tekme na domačih ligaških tekmovanjih večinoma ne zanimajo, a to je že druga zgodba.
