Vlada si je najprej s posamičnimi obljubami poklicnim skupinam, nato pa s svetim zatrjevanjem, da dokler v javnem plačnem sistemu ni dogovorjeno vse, ni dogovorjeno nič, zakuhala godljo, za katero ta trenutek nima rešitve. In je očitno še nekaj časa ne bo imela.
Več dosedanjih potez te vlade pritrjuje mnenju nekdanjega ministra za javno upravo Senka Pličaniča, ki se sprašuje, ali vlada sploh ve, kaj želi doseči in na kakšen način. Predsednik vlade je sodnikom najprej dal obljubo o mesečnem dodatku k plači, ki jo je do danes potlačil že globoko v polje nezavednega ali pa ignorantskega. Od njegove obljube de facto ni ostalo prav nič. Za nazaj lahko celo s precejšnjo gotovostjo trdimo, da so bili posamezni vladni predlogi, kako urediti plačni sistem v pravosodju, zgolj kupovanje časa in ne iskreno iskanje rešitev. Ko se je vlada v dogovoru z večino sindikatov javnega sektorja dogovorila, da se do 13. septembra z nobeno poklicno skupino posebej ne bo dogovorila za odpravo plačnih nesorazmerij, se je zato morala zavedati, da se stavkam posameznih skupin ne bo mogla izogniti – si je pa na tak način zagotovila, da stavka zgolj manjši del javnega sektorja.
Glede sodnikov in posledično tudi tožilcev, ki bodo stavkali 31. januarja, ima godlja še dodatno, globljo dimenzijo, povezano neposredno z vladavino prava in demokratičnim ustrojem države, ki presega zgolj »sindikalni« boj za cehovske pravice.
Da je treba odpraviti ugotovljena protiustavna nesorazmerja med plačami funkcionarjev vseh treh vej oblasti, je zahtevalo ustavno sodišče, ki je postavilo tudi šestmesečni rok, v katerem naj se zakonodaja primerno uredi. Ta rok ni le potekel, temveč ga je vladna koalicija načrtno zignorirala. S tem je zavestno naredila korak stran od vladavine prava, ki je še toliko bolj problematičen, saj se nanaša neposredno na materialno neodvisnost sodnikov, ki je sestavni del sodniške neodvisnosti, ta pa je spet ključna sestavina pravne države.
Na drugi strani so se sodniki, po letih tihega godrnjanja, sčasoma zatekli k ostrejši retoriki in delovanju. Tudi v sodniškem društvu so sprva poudarjali, da stavka izvrševalcev oblasti resni demokratični državi ne pritiče. Toda prav načrtna vladna ignoranca ustavne odločbe je sodnikom in tožilcem dala legitimnost, da se zatečejo k bolj drastičnim ukrepom. Ki pa imajo svoje omejitve. Sodniki se zavedajo, da ne morajo stavkati v nedogled, zato se je pojavila tudi ideja, da bi zavrnili svoje naloge v volilnih komisijah ob letošnjih volitvah v evropski parlament. Gre za pobudo, ki bi imela v praksi, pa tudi na simbolni ravni, izjemno težo. Težo, ki bi lahko postala tudi breme. Kakršno koli oviranje volitev, pregovornega praznika demokracije, bi širša javnost sodnikom (upravičeno) lahko zamerila, vlada pa več kot očitno stavi tudi na pritisk javnosti. Spomnimo samo, kako je kot pogajalsko orodje – bolj ali manj spretno – uporabila lanske poplave, ki so bile priročen izgovor za ustavitev praktično vseh (neposrečeno vodenih) reform, tudi plačne.
Do srede septembra je še daleč, skrb zbujajoče pa je, da vlada tudi po več kot desetih dneh opozorilnega protesta sodnikov ni niti poskušala pomiriti strasti, poiskati začasne oziroma delne rešitve ali vsaj podati kakšne bolj jasne in konkretne zaveze, na kateri bi lahko sprti strani gradili v prihodnje.
