Slabo leto dni po ruskem napadu na Ukrajino je predsedniku Volodimirju Zelenskemu prvič uspelo osebno priti v Bruselj. To je bila pot domov, v osrčje Evropske unije, kamor spada tudi Ukrajina. Ko je včeraj uporabljal to prispodobo in je boj v Ukrajini povezal z bojem za evropski način življenja, ki ga Rusija poskuša uničiti s pokoritvijo Ukrajine, je še enkrat retorično in vsebinsko briljiral. Če ne bi bilo Zelenskega, bi si ga Ukrajina morala izmisliti. Kajti predsednik je znal skupaj s sodelavci vse od začetka vojne v svojih virtualnih nastopih v nacionalnih parlamentih najti tiste prvine zgodovine ali trenutne realnosti, ki so njegovemu občinstvu še posebej pomembne. Z njimi je podkrepljeval ukrajinski boj za svobodo in tako postal nepogrešljiv pri tem, da se je čezatlantska in evropska enotnost o podpori Ukrajini v zadnjem letu ohranila v zavidljivem obsegu kljub nelahkemu gospodarskemu, energetskemu in socialnemu položaju.
Čeprav se je Zelenski v prestolnici evropskih institucij oglasil šele po decembrskem obisku v ZDA, pri največji ukrajinski donatorici pomoči v orožju, in potem ko je evropsko turnejo začel v Veliki Britaniji, obisk v Evropski uniji ni nič manj pomemben. To je obisk pri ukrajinski politični družini, ki se mora o svojih stališčih glede svoje prihodnje članice poenotiti v sedemindvajsetih prestolnicah. Kar je dokaj velik zalogaj v primerjavi z ZDA ali Veliko Britanijo, kjer lahko odločitve o pomoči Ukrajini in sankcijah sprejemajo veliko hitreje.
Ne glede na to, da na ravni Evropske unije Zelenski včeraj ni mogel pričakovati zagotovil za nove dobave orožja, ker to preprosto ni njena pristojnost, domov ni prišel praznih rok. Podobno kot se je Joe Biden decembra lani od Zelenskega poslovil z novo milijardno tranšo vojaške pomoči ali kot je britanski premier Sunak ukrajinskemu predsedniku stisnil roko v slovo z zagotovilom o začetku urjenja ukrajinskih pilotov na zahodnih lovcih, so tudi evropski voditelji v Bruslju dajali zagotovila za nove orožarske sisteme. Premik od dobavljanja orožarskih sistemov za obrambo k dobavljanju napadalnih sistemov, ki pa jih Ukrajina namerava uporabiti za zaščito lastne suverenosti in ozemlja, je del velikih geopolitičnih premikov v Evropski uniji. Ta se ni zgolj navadila govoriti jezika moči brez diplomatskih olepševalnic. Njene večje članice so v obdobju po lanski jeseni začele razumeti, da bo za zmago nad Rusijo retorične salve treba podkrepiti tudi s težkim orožarskim železjem.
Ko je Volodimir Zelenski včeraj opominjal, da Ukrajina proti Rusiji bije boj za evropske vrednote in nadaljevanje evropskega načina življenja, dejansko ni povedal nič takega, česar ne bi v zadnjih mesecih že slišali. Toda to je za Evropo podobno ključno, kot je za ZDA ključno sporočilo, da se Ukrajina bori za prevlado demokracije. Cilj sporočil Zelenskega v njegovih interakcijah s svetovnimi voditelji je dvoplasten. Po eni strani mora Ukrajini, ko se »dolga vojna« za osvoboditev preveša v svoje drugo leto, zagotoviti nadaljnjo mednarodno podporo. Hkrati mora ohranjati enotnost v zahodni koaliciji, ki ni samoumevna ne zaradi počasnega demokratsko-republikanskega premikanja proti novemu volilnemu ciklu v ZDA ne zaradi situacije v Evropski uniji, ki se mora za svojo enotnost nenehno truditi predvsem zaradi različnih gospodarskih premislekov v državah članicah. In vendar Zelenskemu za zdaj uspeva. Dobljena politična zagotovila o evropski pomoči Ukrajini do njene zmage nad Rusijo in vzpostavitve pravičnega miru so trajne zaveze. Hitro delo Ukrajine pri reformnih procesih, ki bi ji omogočili začetek pristopnih pogajanj za članstvo v EU, pa je dokaz, da Kijev na lovorikah dobljenega statusa kandidatke ne namerava zaspati. Konec vojne sicer še ni na vidiku, že spomladanska ofenziva lahko prinese preobrate na bojišču v eno ali drugo smer. Vendar EU in Ukrajina v drugo leto vojne vstopata z zvrhano mero odločenosti, da zmagata.
