Blamaža proti Portugalski v gosteh in skorajda tudi v Kopru? Nič takega, podobni spodrsljaji se dogajajo tudi največjim evropskim velikanom, kajne? Tisti, ki znajo pogledati širše in objektivno, pa v članski izbrani vrsti zaznavajo zaskrbljujoč in ponavljajoč se negativni trend, ki onemogoča, da bi Slovenija vsaj približno izkoristila trenutni potencial, ki morda niti ni več realno povezljiv z vrhunskim rezultatom, pa vendar.
Ob rezultatih je v košarki pomembna tudi podoba na parketu. Da je tista slovenske izbrane vrste že nekaj časa slabša, v Dnevniku opozarjamo redno. V igri se namreč iz reprezentančne akcije v akcijo ponavljajo iste napake, ki jih selektor Aleksander Sekulić očitno ne zna odpraviti. Ob neformalnih pogovorih z reprezentanti je jasno, da to vse bolj vpliva tudi na njih, da se počasi izgublja tako imenovani kult reprezentance in da navdušenje ob prihajanju na zbore nikakor ni več takšno, kot je bilo nekoč. Ko k temu dodamo še slabo pojasnjene in nelogične razhode (Nesterović, Damjanović), skrhane odnose z zlatim kapetanom Goranom Dragićem in pretirano podrejanje enemu posamezniku – pri čemer je treba poudariti, da Luka Dončić za to ne nosi niti kančka odgovornosti, temveč jo tisti, ki okoli njega ne znajo postaviti pravega sistema – je jasno, da drugače niti ne more biti oziroma da igralci na vse skupaj enostavno ne morejo biti imuni.
Po naslovu evropskega prvaka in premiernem preboju na olimpijske igre ter odličnem nastopu v Tokiu je bilo v članski reprezentanci vzdušje idilično in vse pripravljeno na nove uspehe oziroma dobre predstave. A po stari slovenski navadi je sledil dogodek, ki je vse skupaj pokvaril. Slovenska košarkarska pravljica se je začela krhati pred evropskim prvenstvom 2022, ko je zaradi zakulisnih igric, pri katerih tudi selektor Sekulić ni pokazal odločnosti, mesto med dvanajsterico izgubil Gregor Hrovat. Sledila je porazna predstava proti Poljski v četrtfinalu, ko je imela Slovenija avtocesto do novega odličja, pa svetovno prvenstvo 2023 s sicer solidnim sedmim mestom, a ponavljajočimi se slabostmi v igri in vodenju. Poletne kvalifikacije za olimpijske igre v Parizu so prinesle visoka poraza proti Hrvaški in Grčiji, pika na i pa je blamaža na Portugalskem. V vseh primerih od glavnih akterjev odgovornosti ni prevzel nihče, a jasno je, da sosledje dogodkov kar kriči po selektorski menjavi.
Veličina športnih delavcev v takšnih ali drugačnih vlogah je tudi v tem, da začutijo, kdaj so postali breme za ekipo in kdaj je prišel čas za njihovo slovo. Da prepustijo mesto nekomu drugemu, ki bo po svojih zmožnostih poskušal drugače in bolje. V tem ni nikakršne sramote in to v nobenem primeru ne bi zmanjševalo njihove vloge v preteklih dosežkih. Nekateri so ta trenutek že zamudili, kar bi morali zaznati strokovnjaki v košarkarski zvezi in povleči prave poteze. Vseeno bolje pozno kot nikoli. Predvsem pa v dobro slovenske reprezentančne košarke, ki v vmesnem času počasi, a vztrajno tone, česar pa skupaj zbrani enako misleči očitno niso sposobni videti.
