Evropska unija s predsednikom, ki najraje sedi na evropskem in ruskem stolu hkrati in sedaj spet toži svojemu narodu, da bodo težave, če gre na praznovanje dneva zmage v Moskvo, poskuša najti nadaljevanje sobivanja. Ne njemu osebno, temveč novemu tehnokratskemu premierju Đuru Macutu, premeteni izbiri avtokratskega predsednika, ponuja pomoč pri uresničevanju pogojev za odpiranje novih pogajalskih poglavij in napredovanje na evropski poti. Macut s svojo profesorsko ležernostjo in tehnokratskim jezikom Zahodu ponuja drugačen obraz Srbije, kot ga iz hladilnikov skakajoči, na gradbiščih hvalospevov vešči in s srbskim nacionalizmom občasno žugajoči Aleksandar Vučić izkazuje ob različnih priložnostih, ko mu voda teče v grlo. Pri Macutu zato Marta Kos lahko upravičeno čuti energijo srbske vlade, da uresniči sanje Zorana Đinđića. Toda seveda je potrebno vedeti, da ima Macut le toliko oblasti in manevrskega prostora za prilagajanje srbske evropski zakonodaji, kot mu je je pripravljen dati Aleksandar Vučić.
Ta je ob obisku Marte Kos v en rog z Macutom sporočal, da je Srbija pripravljena pohitriti pogajalski proces z Evropsko unijo. Odkar Albanija in Črna gora pri prevzemanju evropskega acquija stopata na plin, je Vučić pod pritiskom, da se tudi sam premakne in zrahlja avtokratski prijem, ker Evropska unija pač v svoje vrste – pa čeprav tam trpi avtokratskega premierja Orbana – ne sprejema novih avtokracij. Delo na vladavini prava, neodvisnosti sodstva, medijski zakonodaji in volilni zakonodaji, ki se sedaj zrcalijo kot preizkusni kamni nadaljnjega evropskega vstopanja v EU, bodo trd oreh za Vučića. Premik Srbije ne bo mogoč, če ne bo dobljen pečat evropske komisije, ki se bo pri žigu na napredek ob lastnih pravnih službah še bolj zanašala tudi na ocene civilne družbe.
To je Marta Kos poskušala deloma z zelo diplomatskim tonom okrepiti med svojim obiskom v Srbiji. Kolikor zmore evropski birokrat, ki je pač omejen s spoštovanjem volje predsednice Komisije in klasičnega diplomatskega nevmešavanja v notranje zadeve države, se je Kosova toliko, kolikor se je dalo, nagnila skozi okno – brez da bi padla. V kombinaciji s ponujenim »korenčkom« sodelovanja je režimu dala vedeti, da brez vključitve civilne družbe in mladih v procese odločanja v državi ne bo videl evropskega kruha. Marta Kos kot evropska komisarka za širitev, ki bdi zgolj nad procesi prevzemanja evropske zakonodaje pri kandidatkah in nad zavzetostjo držav članic za širitev, seveda ne premore druge palice, kot to, da v poročilih o napredku držav na njihovi evropski poti zapiše negativno oceno. To pa je že precejšnja palica. Verjetno takšna, ki si je Srbija ne more več privoščiti, če noče ostati na balkanski postaji in pomahati v slovo Albaniji in Črni gori kot novima članicama EU.
Aleksandar Vučić vse težje sedi na dveh stolih. Ko je njegov režim ali katera od paravojaških struktur znotraj njega uporabila zvočni top proti protestnikom v Beogradu, so si naredili medvedjo uslugo. Morda so za trenutek prestrašili ljudi, a na dolgi rok so jih samo še bolj spodbudili k temu, da vztrajajo pri svojih zahtevah. V svet so poslali sporočilo, da je režim pripravljen dvigniti roko tudi nad lastno ljudstvo – tisto, ki se v tišini spominja ubitih v tragediji zrušenega železniškega nadstreška v Novem Sadu.
Bruseljska sporočila za zaprtimi vrati so morala biti v minulih tednih jasna – da je to pot, ki ne vodi nikamor. Se je Vučić z izbiro tehnokrata za premierja odločil, da se počasi nekoliko umakne iz politike? Je sploh imel kakšno drugo možnost, kot da v enem od poskusov umiritve političnih razmer namesto preverjenega političnega kadra na čelo vlade imenuje neznanega tehnokrata? Je z vpletanjem Zorana Jankovića, »župana, ki dela«, v morebitno obdobje po svojem odhodu z mesta predsednika države dal vedeti, da želi ohraniti vplivno mesto v politiki ob evropsko sprejemljivem predsedniku? Je Vučić razumel, da se mu hitro izteka čas igranja ene najpomembnejših kart njegovega dolgoletnega političnega preživetja – karte srbskega nacionalizma? Je opravil svojo nalogo in pomiril z odcepitvijo Republike Srbske nenehno pretečega Milorada Dodika?
Ker je srbski predsednik po mesecih apolitičnih protestov politično močno načet, je pripravljen narediti korak naprej le, če je prepričan v svojo prihodnost. Da so ga v EU še vedno pripravljeni sprejeti, so v minulih tednih pokazali Emmanuel Macron, Ursula von der Leyen in Marta Kos. Ni ravno slaba bera za srbskega predsednika. Dokončanje mandata mu v Evropski uniji ne onemogočajo. Z Marto Kos mu ponujajo pot naprej – zanj, za državo in za celotno regijo – kajti težko si je predstavljati naslednjo širitev EU brez Srbije. Pustiti Srbijo zunaj EU, medtem ko bi jo prehiteli Albanija in Črna gora, bi lahko povzročilo več težav, kot bi prineslo koristi. To je bilka političnega preživetja za Vučića, ki mora svojo Srbsko napredno stranko preoblikovati v res napredno – evropsko stranko.
Ključno pri obisku Marte Kos v Srbiji je, kdo ni bil v delegaciji Evropske komisije. Manjkala je namreč Kaja Kallas, visoka zunanjepolitična predstavnica EU. Že med svojo nedavno prvo balkansko turnejo se je izognila Srbiji in Kosovu. Po zavoženem procesu normalizacije odnosov med Beogradom in Prištino, nad katerim bo skupaj z novim posebnim odposlancem Petrom Sorensenom bdela prav Kallasova, Evropska unija pri tem ključnem vprašanju približevanja obeh držav EU nima kaj novega povedati. Njena služba prav zdaj opravlja analizo, kaj vse je v tem procesu normalizacije šlo narobe in kako izboljšati stvari v prihodnje. Svojo analizo tega dogajanja je pred časom predstavil že novi prihajajoči nemški zunanji minister Johann Wadephul. Ko je kritiziral balkansko politiko zdaj odhajajočega kanclerja Olafa Scholza, je dejal, da se normalizacije odnosov med Beogradom in Prištino pač ne more zahtevati sredi pogajalskega procesa za EU, temveč na njegovem koncu.
Marta Kos je med svojim obiskom v Beogradu dobro spomnila na še ene besede Zorana Đinđića. Ta je namreč dejal, da ne gre pritiskati s srbsko potjo v EU, če zanjo ni dovolj podpore. Omemba teh Đinđićevih besed je v danem kontekstu dogajanja v Srbiji zvenela kot opozorilo Vučiću, naj tokrat s svojo podporo evropski poti Srbije misli resno. Morala bi biti tudi opozorilo za Evropsko unijo, kaj vse je v odnosu s to državo v zadnjih desetletjih naredila narobe. Od smrti Zorana Đinđića, doslej edinega pravega proevropskega politika Srbije, je minilo 22 let. Umrl je zaradi svojih političnih prepričanj. Srbija pa odtlej še ni bistveno bliže Evropski uniji.
