Rešitve za njegovo okrevanje so dobro znane, v marsičem pa tudi iluzorne. Kajti v najbolj idealnem razpletu dogodkov se predvideva, da migracijskih tokov ne bo več oziroma bodo tako zmanjšani, da bodo zanemarljivi. To je skregano z zgodovino migracij, z vedno novimi konflikti, ki v beg poganjajo stotisoče, in s podnebnimi spremembami, ki bodo naslednji velik generator globalnih premikov prebivalstva. Države se trudijo predvsem za preprečevanje vstopa nezakonitim migrantom. Veliko manj pozornosti posvečajo možnostim zakonitega priseljevanja ali pa pomoči izvornim državam, da zmorejo ekonomski in humanitarni preboj ter postanejo po spoštovanju človekovih pravic in blagostanju takšne države, iz katerih ljudem ne bo treba množično bežati v iskanju boljšega jutri.
Trije notranji ministri in šefi policij iz Slovenije, Italije in Hrvaške so seveda v takšnih okoliščinah le vetrobrani pred orkanom, ki ga ne moreš preprečiti. Pa ob tem velja poudariti, da prihajajoči niso niti najmanj naravna nesreča – temveč so v prvi vrsti ljudje. Tudi osem let po veliki migracijski krizi, potem ko je bil letos spomladi vendarle po velikih mukah med državami članicami sprejet nov migracijski pakt, zajezitev nezakonitih migracij ostaja večna tema, ki z dnevnega reda Evropske unije ne bo izginila. Premisleki o varnostnih grožnjah, ki bi jih lahko predstavljali posamezniki znotraj migracijskih tokov, so seveda od države do države različni. Odziv posamezne evropske članice do prihajajočih migrantov določa njena odprtost, notranjepolitična situacija in ne nazadnje tudi gospodarsko-demografska podoba države. Tuja delovna sila, ki je pripravljena delati za manj, kot so domači pripravljeni dvigniti roko, je bolj dobrodošla v tistih državah, kjer je vrzel v razpoložljivih delovnih mestih in delovni sili še zlasti velika.
V vseh teh letih evropskih migracijskih tokov, katerih intenzivnost se izmenjuje z letnimi časi, na novo vzklilimi konflikti in zmožnostjo prilagajanja tihotapcev novim oviram, se ni spremenilo le nekaj. Namreč to, da lastno nesposobnost, da primerno poskrbi za socialne in ekonomske zahteve svojega prebivalstva, najlažje skrije v netenje strahu pred prihajajočimi, ki »kradejo službe«, »posiljuje naša dekleta« in »hočejo udobje naših socialnih sistemov«. To je tudi način, s katerim se krepi skrajna desnica po Evropi. In ker je ta trend z volilnimi uspehi skrajne desnice v Evropi v zadnjih letih postal močno skrb vzbujajoč, se tudi zmerna politika od desnega do levega političnega spektra zdaj v vse več državah EU premika proti zahtevam, da je treba storiti nekaj več: pohitriti azilne postopke in sprejeti smernice hitrejšega vračanja zavrnjenih prosilcev za azil.
Do teh vse pogostejših pozivov prihaja, čeprav se novi evropski pakt azilne politike sploh še ni začel izvajati. Zato tudi ne čudi, da želi dobra polovica držav članic s pozivi za začetek izvajanja azilnega pakta že prihodnje leto in ne šele leta 2026 malce izboljšati zdravstveno stanje schengna na intenzivnem oddelku evropskih integracijskih procesov. Prav azilni pakt je bil namreč tisto zagotovilo, da bi se države spet lahko začele odrekati nadzorom na svojih notranjih schengenskih mejah. Dejansko je bil le eden od argumentov za premik časa pehajočemu schengnu naprej v preteklost. Ker tudi čimprejšnje izvajanje pakta ne bi odpravilo še drugih varnostnih premislekov – od stanja na Bližnjem vzhodu do vojne v Ukrajini – nam nič ne kaže, da bi lahko že ta december upali na odpravo mejnih nadzorov Italije s Slovenijo, Slovenije z Madžarsko in Hrvaško ter še kje drugje. Če nam je politika v zadnjih letih normalizirala odnos do dveh vojn brez konca, nam ga je tudi do vnovičnih nadzorov na notranjih schengenskih mejah. Oboje je velik poraz politike.
