Narodna in univerzitetna knjižnica v teh dneh praznuje 250. obletnico svojih začetkov – natančneje, začetkov sistematičnega zbiranja znanja ter zlasti njegovega posredovanja splošni javnosti, ki skozi velik del zgodovine do vednosti praviloma ni imela prostega dostopa. Tistih 637 knjig, ki so jih leta 1774 cesarske oblasti namenile za javno rabo takratni licejski knjižnici, eni od predhodnic NUK, se je do danes namnožilo v več kot tri milijone enot raznega gradiva, od rokopisov, knjig in revij do fotografij in različnih posnetkov, ki se jim pridružuje še več kot milijon digitalnih enot. Gre torej za izjemno obsežno zbirko, v kateri je tudi skoraj vsa pisna dediščina slovenskega naroda; ob številnih drugih nalogah, ki jih opravlja NUK, tako niti ni presenetljivo, da je predsednica države Nataša Pirc Musar na torkovi slovesnosti eno naših glavnih kulturnih in izobraževalnih ustanov opredelila kar kot »temelj državnosti«. A tudi ona se pri tem ni mogla izogniti ugotovitvi, da ta steber narodne identitete že čisto predolgo čaka na novo zgradbo, ki bi mu omogočila dostojnejše opravljanje njegovega poslanstva.
Ko gre za gradnjo NUK 2, se namreč polagoma že približujemo podobno okroglim, toda občutno manj slovesnim obletnicam – Plečnikova palača, v kateri domuje NUK, je postala pretesna že v 80. letih prejšnjega stoletja, prvi arhitekturni natečaj za novo stavbo se je zgodil v obdobju nastanka samostojne države, toda priprave na gradnjo so tekle silno počasi, denarja zanjo pa se ni nikoli zares našlo. Ob spoznanju, da je izbrana rešitev medtem že zastarela, so leta 2012 pripravili nov razpis, na njem izbrali nov projekt, vse drugo pa je ostalo enako – menjali so se vlade, pristojni ministri, vrstili so se napovedi in zagotovila, toda na mestu, kjer naj bi nekoč stal NUK 2, je še danes improvizirano parkirišče kot svojevrsten simbol trajnega pomanjkanja politične volje. Pred letom in pol je sedanja vladna zasedba zatrjevala, da se bo gradnja začela najkasneje v začetku tega leta, vendar pa je že jasno, da bo treba na hrumenje strojev počakati vsaj do prihodnjega – če bo res zagotovljenih dovolj sredstev za to. Ravno tako se ve, da niti nova stavba ne bo potešila vseh potreb: tudi ko bo zgrajena, bo knjižnica večino gradiva še naprej hranila v skladišču zraven BTC, uprava bo ostala, kjer je, nove čitalnice, predavalnice in študijske sobe pa bodo v prvi vrsti namenjene uporabnikom, za katere je trenutno bistveno premalo prostora.
Ali povedano drugače, NUK 2 je eden tistih »večnih« slovenskih infrastrukturnih projektov, katerih izvedba se skozi desetletja pomika v nedoločeno bližnjo prihodnost, ko pa do njihove uresničitve le pride, se obenem zazdi, da so se pravzaprav zgodili prepozno – ker so bile vmes zaradi odlaganja in neodločnosti zamujene različne razvojne priložnosti (kot je to pri drugem tiru) ali ker jih je medtem preprosto povozil čas in potrebam, ki so se skozi leta pač spremenile, ne ustrezajo več v enaki meri kot ob načrtovanju. Takšna nevarnost seveda grozi tudi novi zgradbi osrednje slovenske knjižnice – ne gre pozabiti, da je aktualna rešitev stara dvanajst let in da je bila zasnova notranjosti stavbe pred časom enkrat že posodobljena, hkrati pa se narava raziskovalnega in akademskega delovanja, sploh v zadnjih letih, pospešeno spreminja, tudi zaradi razvoja umetne inteligence ter drugih sodobnih tehnologij, ki so že občutno predrugačile družbo (in jo bodo še bolj). Skoraj nemogoče je napovedati, na kakšne načine bomo znanje zbirali, posredovali in pridobivali čez desetletje ali dve; NUK 2 je sicer zasnovan kot večnamensko središče, ki ga bo mogoče do neke mere tudi prilagajati okoliščinam, vseeno pa upajmo, da nanj ne bomo čakali toliko časa, da ga nazadnje ne bomo več zares potrebovali.
