Leto 2022 smo zaključili z aktom vračanja državnih odlikovanj. In očitno bomo leto 2023 začeli z aktom vračanja državnih kulturnih nagrad. V začetku decembra je tedanji predsednik Republike Slovenije Borut Pahor ponovno podelil znak svobode Igorju Bavčarju, Francetu Bučarju, Janezu Janši, Jelku Kacinu, Lojzetu Peterletu in Dimitriju Ruplu, ki so taista odlikovanja dobili leta 1992, a jih leto pozneje vrnili, češ da se dogaja razvrednotenje slovenske samostojnosti. Lani sta Peterle in Bavčar predsedniku dala pobudo, da bi jim odlikovanja vrnili, in to je Pahor tudi storil. Le nekaj tednov pozneje se je razvnela razprava o muzeju osamosvojitve. Večina taistih odlikovanih posameznikov ponovno histerično kriči, da politika ne glorificira osamosvojiteljev. Govorijo o »akcijskem načrtu« reševanja muzeja, ki pa gotovo ne vsebuje ponovne vrnitve pravkar dobljenih odlikovanj, čeprav bi jih po njihovem lahko že v drugo vrnili z enakim argumentom kot leta 1993.
Ni se še dobro polegla polemika o osamosvojiteljskih odlikovanjih, ko se je začela nova afera vračanja državnih priznanj – Prešernove nagrade za življenjsko delo. V glavni vlogi tokrat nastopata pater in pesnica. Prvo dejanje te drame se je zgodilo leta 2000, ko je Prešernovo nagrado za življenjsko delo po zelo spornem postopku dobil pater Marko Ivan Rupnik, ob njem pa še pesnica Svetlana Makarovič. Slednja je na večer podelitve stopila na oder, v trenutku podelitve izrekla besede, da nagrado v celoti zavrača, ter se zavila v molk, čeprav se je vedelo, da je to storila zaradi svojega odklonilnega odnosa do Cerkve.
Triindvajset let pozneje sta oba ponovno v soju luči ob letošnji podelitvi Prešernovih nagrad. Pater zaradi spolnega škandala, ki je po dolgih letih molka končno bušnil v javnost. In Makarovičeva zato, ker je v javnost frcnila idejo, da ji lahko letos podelijo zavrnjeno nagrado. Idejo je ministrica za kulturo takoj zapopadla, verjetno tudi zato, ker sta s pesnico iz istega ideološkega bazena. Ritual ponovnega podeljevanja zavrnjenih nagrad pa je tudi v tem primeru podobno vprašljiv, kot je bil nečimrn namig osamosvojiteljev, naj jim Pahor vrne odlikovanja iz bata vrečke. Morebiti celo bolj vprašljiv. Ne glede na to, kako radi imamo Svetlano Makarovič in ideje, ki jih zagovarja, v tem trenutku njena želja, da ji podelijo zavrnjeno nagrado, izniči vse, kar je zagovarjala leta 2000. Sedaj, ko je pater omadeževan ne le z dvomljivo podeljeno nagrado za papežev mozaik, temveč tudi s spolnim škandalom, bi morala še bolj vztrajati pri zavrnitvi nagrade, vsaj dokler pater ne vrne svoje.
Še bolj nenavadno je, da naj bi ji nagrado vrnili na letošnji podelitvi Prešernovih nagrad. Razumemo, da za ponovno podelitev zavrnjenih nagrad ne obstaja protokol. Toda za podelitev Prešernove nagrade za življenjsko delo posameznik na odru dotične proslave lahko stoji le enkrat v življenju. Ideja, da bi Svetlani Makarovič to možnost omogočili dvakrat, je napačna. Predvsem zato, ker bi s svojo prezenco in dramo ter recitiranjem kvantaških pesmi, ki jih piše v zadnjih letih, zasenčila Emo Kugler in Hermana Gvardjančiča, pa tudi Aleksandra Gadžijeva, Nikolaja Beera, Draga Ivanušo, Dušana Jelinčiča, Matevža Luzarja in arhitekte biroja Medprostor, ki so letošnji lavreati ter si zaslužijo polno pozornost javnosti.
»Vseeno je, ali je nagrado zavrnila zaradi kaprice, trme, trenutne neprištevnosti, arogance, politike ali česar koli drugega,« je leta 2000 v reportaži s podelitve Prešernove nagrade zapisala pisunka Mladine. Leta 2023 pa je letošnji Prešernov nagrajenec za življenjsko delo Herman Gvardjančič v nedavnem intervjuju za Objektiv dejal, da je v umetnosti »angažiranost velikokrat samo neka apriornost, ne prihaja pa iz konteksta«. Ljuba Svetlana, kakšen je torej tvoj letošnji kontekst?
