Moja prababica je delala na njivi, otroci so bili sami doma, ko je moja stara mama, stara osem let, skupaj s sestricami opazila, da je enoletni bratec v zibki umrl. V mešanici stiske in zbeganosti so ga posedle, se z njim igrale, kot da je živ. Ko so zaslišale mamo na vratih, so začele obupno jokati. Bratec je bil mamin najljubši otrok. Od enajstih sorojencev jih je odraslo dobo zaradi pomanjkanja dočakalo sedem. Tako je hotel ljubi bogec, tako so hoteli iskalci poceni delovne sile, tako so se v 16. stoletju začeli zažigi in utopitve »čarovnic«, ki so opravljale splave. Splav je veljal za hujši greh od umora. Cherchez la femme.
Eden najbolj očitnih znakov razvitega sveta je nadzor rojstev, ki je prinesel večje preživetje otrok in osvoboditev žensk od statusa rodilj ter s tem večjo enakopravnost žensk. Večjo, ne pa še celotne. Sto deset let po smrti mojega malega, shiranega prastrička je skrajni čas, da dobi Evropska unija, ki že ima skupen predpis o velikosti kumaric, tudi skupno zakonodajo o splavu: ta pravica, ki je pri nas vpisana v ustavo, je ponekod še vedno prepovedana, drugod omejena, plačljiva ali pa nedostopna zaradi politično zlorabljanega ugovora vesti zdravnikov. Okoli dvajset milijonov žensk tako v EU nima dostopa do splava in nobenega dvoma ni, da to najbolj prizadene deprivilegirane ženske, ki si ne morejo privoščiti plačljivega posega v zasebnih klinikah v domovini ali tujini. O tem, kaj se dogaja »na črno«, je treba brati nobelovko Annie Ernaux. In ravno v tem je prepoved splava vrhunec hipokrizije: velja samo za tiste brez denarja.
V zadnjih letih smo se čez glavo nagledali ponovnega vzpona skrajne desnice, grozljive politično-verske opolzkosti debat o ženskem telesu in sprevrženosti moralizatorskega diskurza, ki govori o sreči tam, kjer vladajo žalost, sramota, uničeno zdravje, smrt. Pa naj gre za Poljsko, Malto ali ZDA – slednjim, tako se zdi, tudi bog ne more več pomagati.
Vseevropska pobuda Moj glas, moja odločitev (My Voice My Choice), ki jo je skupaj s številnimi nevladnimi organizacijami iz drugih evropskih držav zagnal Inštitut 8. marec, je nastala pravi čas: v času, ko se vojne širijo, ko se sistematično bombardira stanovanjske predele in pobija ženske in otroke, ko skokovito narašča število sirot, v EU pa se nevarno širita podpora vojnam in sovraštvo zoper človekove pravice. Torej v času, ko mora Evropska unija dvigniti glavo. Ne le bruseljska Evropska unija, ki sramotno taktizira pri temeljnih humanističnih postulatih, ampak prebivalci Evropske unije.
Gibanje Moj glas, moja odločitev začenja zbirati podpise prav danes, prek spleta, to pa se bo ujelo z obdobjem, ko se bližajo junijske evropske volitve. Takrat bomo med 6. in 9. junijem glasovali o novi sestavi evropskega parlamenta. Torej o tisti ekipi, ki bo, če bo pobudo Moj glas, moja odločitev podprlo milijon ljudi, odločala o sprejetju zakona, ki bi omogočil brezplačen dostop do splava v celotni EU. Sedemsto dvajset novoizvoljenih poslank in poslancev bo odločilo o pravicah 224 milijonov žensk.
Včeraj sem opravila hitro raziskavico med moškimi o tem, kaj menijo o splavu. Vsi so bili za to pravico, nobeden ne bi imel enajst otrok. Mogoče imam srečo, da poznam le odgovorne moške. Vsekakor pa zdaj pričakujem, da bodo tudi oni oddali svoj podpis. Od besed k dejanjem.
