Gospodje srednjih let so se odločili, da bodo služili s prostitucijo. Vse lepo in prav, prostitucija v Sloveniji sama po sebi ni prepovedana. Če bi torej pripravili individualne cenike in svoja telesa ponudili na trgu, se jim ne bi bilo treba bati kazenskega pregona. Toda ker so imeli že nekaj izkušenj iz podjetništva, so se raje odločili za poslovni model, po katerem so služili s prostitucijo drugih. V tem primeru gre za bolj spolzko področje. V Sloveniji prostitucija ni kaznivo dejanje, kazenski zakonik pa kaznuje zlorabo prostitucije. Dovolj je že, da storilec »zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe«.
Klub Marina so zasnovali po avstrijskem vzoru. Spolne delavke so morale klubu plačevati vstopnino in posteljo. Lastniki se načeloma niso vtikali, katera s kom, kako in kolikokrat, so pa vodili njihovo evidenco, določili enotno osnovno ceno storitev in čas obvezne prisotnosti. V primeru kršitev teh pravil so jim prepovedali vstop. Prostitutke so za infrastrukturo in storitve klubu Marina v povprečju mesečno plačale po 2800 evrov, višek zasluženega je bil njihov.
Obtoženi so na sojenju povedali, da so pred odprtjem pridobili pravna mnenja, ki so jim pritrdila, da ne počnejo ničesar nezakonitega. To so nekateri med njimi morda tudi verjeli, konec koncev je lokalni šerif, sicer tudi brat dvojček nacionalnega šerifa, kot komandir lokalne policijske postaje z enim izmed obtoženih hodil na pijačo ali malico.
Ključna dilema, na katero je moralo odgovoriti sodišče, pa se vrti predvsem okoli vprašanja, ali so gospodje izkoriščali spolne delavke. Eden izmed odvetnikov obtoženih je ob tem postregel s pravno-lingvistično teorijo, da okoriščanje ni nujno tudi izkoriščanje.
Odvetnik dobro ve, da gre pri dokazovanju zlorabe prostitucije za nianse. V nekem obdobju je veljalo, da se zvodniki sodbi lahko izognejo, če prostitutkam ne poberejo večine zasluženega. Zato so skrbeli, da so jim pobirali največ 49 odstotkov prihodkov.
Toda zakonodaja in sodna praksa se skozi čas razvijata in spreminjata. Zloraba prostitucije se je včasih dokazovala predvsem z modricami, zaseženimi potnimi listi, namišljenimi stroški in zaklepanjem v kleti. Danes so pravila strožja. »Za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet, ampak da imajo storilci od prostituiranja oseb korist in prejemajo denar, pri čemer višina protipravno pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak tega kaznivega dejanja,« so že pred tremi leti v eni izmed sodb zapisali vrhovni sodniki. Lani so v ločeni zadevi dodali še: »Izkoriščanje prostitucije ni dopustno, zato tudi ni mogoče sprejeti stališča, da se organizacija in vodenje prostitucije drugih obravnava kot običajna, dopustna gospodarska dejavnost. Zaradi tega zaslužka organizatorjev prostitucije ni mogoče presojati s podjetniškega vidika.«
Obramba je v zaključnih govorih senat vprašala, ali se mu gospodje v lepih oblekah res zdijo kriminalci, in ga spomnila, da ni moralna policija, temveč kazenski senat, ki mora odločati na podlagi kazenskega zakonika.
Gospodje v lepih oblekah na zatožni klopi res delujejo nekoliko tuje, ko gre za očitke zlorabe prostitucije. Včasih je bila zloraba prostitucije v domeni organiziranega kriminala, novogoriški primer pa že zaradi glavnih akterjev prej spominja na gospodarski kriminal. A morda se bo takšnih prizorov treba navaditi, saj je med organiziranim in gospodarskim kriminalom vedno več podobnosti in povezav. Včasih ju je med seboj že prav težko ločiti – podobno kot izkoriščanje in okoriščanje.
