Napake s hudimi posledicami za bolnike so v zadnjih dneh postale skoraj vsakodnevna novica. Po dveh odmevnih primerih se ne sprožajo zgolj vprašanja, zakaj se ponavljajo zamenjave pacientov oziroma odvzetih vzorcev; sploh pri vseh protokolih in tehnologiji, ki je na voljo v 21. stoletju. Odprla so se tudi vprašanja odškodnin pacientom, pri katerih ni nikakršnega dvoma, da je obisk bolnišnice njihovo zdravstveno stanje poslabšal namesto poboljšal. Odvetniki, ki so se specializirali za uveljavljanje odškodnin zaradi napak pri zdravljenju, pripovedujejo, da so poti do primernih odškodnin v slovenskem pravnem redu dolge in naporne. Marsikdo se zato lahko znajde v dilemi, ali naj se spusti v sodno bitko ali pa naj raje začne akcijo zbiranja zamaškov.
Tudi sicer velja, da lahko prizadeti pacienti v Sloveniji računajo na odškodnine v višini nekaj deset tisoč evrov, izjemoma in v najhujših primerih pa se lahko povzpnejo na nekaj sto tisoč evrov. Gre za evropsko oziroma kontinentalno prakso, ki drugače od anglosaške ne priznava vrtoglavo visokih, večmilijonskih odškodnin. Če bi anglosaške odškodnine čez noč prenesli v slovenski prostor, bi lahko praktično vse manjše bolnišnice že po izgubljeni tožbi ali dveh zaprle svoja vrata, tudi večje pa bi začele sklepati draga zavarovanja, ki bi na koncu tudi močno podražila zdravstvene storitve. Bolj tveganih kirurških posegov pa si nihče niti ne bi upal opravljati.
V tem ozračju je iz Strasbourga včeraj prišla novica, da bo po zdravstvenem zapletu izpred treh desetletij Slovenija zaradi nepravilnosti pri sojenju morala pokriti 390.000 evrov odškodnine, ki jo je slovenski kirurg Vinko Dolenc po sodbi izraelskega sodišča doslej plačal izraelskemu pacientu. Toda primerjave med Dolenčevim primerom in zadnjimi napakami pri zdravljenju so nehvaležne. Dolenčeva zgodba je povsem drugega žanra.
Svetovno priznani slovenski nevrokirurg se je v težave zapletel v začetku devetdesetih let, ko je kot zdravniški rock zvezdnik potoval po vsem svetu in operiral v bolnišnicah po najrazličnejših državah. Izraelskega pacienta s tumorjem na možganih, ki je po kirurškem posegu postal tetraplegik, je operiral v ljubljanskem kliničnem centru. Ker se pacient pred tem prek izraelskega rabina za operacijo ni dogovarjal z bolnišnico, temveč s kirurgom oziroma z njegovo tajnico v ameriški zvezni državi Virginia (za operacijo je nakazal 24.000 ameriških dolarjev UKC Ljubljana, račun kliničnega centra pa je znašal 20.000 dolarjev, zaradi česar je izraelsko sodišče sklepalo, da je 4000 dolarjev verjetno predstavljalo Dolenčev zaslužek), je tožil neposredno kirurga Dolenca in na izraelskem sodišču tudi uspel z za slovenske razmere vrtoglavo odškodnino v višini 2,6 milijona evrov. Odškodnina se je zaradi zamudnih obresti nato še bolj drastično povišala – na najmanj šest, po nekaterih kalkulacijah pa celo na enajst milijonov evrov.
V tem pogledu je Dolenčevi zgodbi – precej bolj kot aktualnim napakam pri zdravljenju – podobna lanska afera iz ljubljanskega kliničnega centra, v kateri se je izkazalo, da je morala pacientka (prav tako iz tujine) pred samoplačniško operacijo v UKC poleg 27.000 evrov po ljubljanskem ceniku nakazati še dodatnih 6000 evrov za honorar nevrokirurga Romana Bošnjaka na račun agencije v Hongkong.
Bi tuji pacientki res lahko zamerili, če bi v primeru zapletov tožila Bošnjaka osebno, morda celo v Hongkongu in po tamkajšnjem »ceniku«? Na srečo je v njenem primeru operacija uspela.
