Pred aprilskim kongresom v vrstah Socialnih demokratov na glas ocenjujejo, da po aferi Litijska ne bo dovolj samo menjava obrazov – zgoditi se morata resno kadrovsko in programsko prestrukturiranje. Ali za to obstaja resnična volja in ali lahko stranka volilce o tem prepriča še pred volitvami, je že drugo vprašanje.
»Prišel je čas, da izvolimo novo vodstvo, da našo stranko povežejo sveže zamisli in da se z drznimi koraki lotimo izzivov, ki so pred nami. Danes je prvi pomladni dan, z nekaj simbolike verjamem, da je pomlad priložnost za nov začetek,« je včeraj v pismu članom stranke zapisala trenutno še aktualna predsednica Socialnih demokratov Tanja Fajon, ki je sporočila, da se ne bo potegovala za nov mandat. Zunanja ministrica bi še bila. To, da sestopa kot prvakinja SD, je bilo politično pričakovano, besede, ki jih je pri tem izbrala, pa res skrivajo nekaj simbolike. Neuresničene napovedi novih začetkov so v zadnjem desetletju postale stalnica za slovenske socialdemokrate, ki tako kot njej sorodne evropske stranke v tem času doživljajo tako interne kot zunanje pretrese v kontekstu gospodarskih, socialnih in političnih nestabilnosti. A tako hudo za SD, kot je danes, bržkone še ni bilo. Stranka je po aferi Litijska strmoglavila v javnomnenjskih anketah, s poldrugim milijonom dolga pa je načeta tudi finančno.
Ob tem se zlahka pozabi, da je kot njeni predhodniki tudi Tanja Fajon leta 2020 na čelo SD prišla z idejo preporoda stranke. V stranko jo je sicer pripeljal Borut Pahor, ki je socialdemokrate vodil 15 let in jih je na volitvah v DZ 2008 popeljal do zgodovinskega rezultata. Odtlej se 29 osvojenih poslanskih mandatov za SD zdi misija nemogoče. Nasledniki se ne morejo pohvaliti z več kot desetimi mandati poslancev. Nič bolje jim ni šlo od rok obvladovanje stranke: Igor Lukšič je na čelu SD obstal pičli dve leti, Dejan Židan, ki je akademski pedigre predhodnika nadomestil z ljudsko držo, šest let. Tudi Tanji Fajon se je stolček zatresel že po dveh letih, a je Jani Prednik kot njen edini protikandidat pred volilnim kongresom predlani od kandidature odstopil.
V luči kongresa glavne akterje pogosto slišimo, da SD potrebuje več socialdemokracije, a ti pozivi danes izpadejo cinično. Prvič, ker je v tem mandatu socialdemokracije stranki manjkalo že na ravni besed, kaj šele dejanj. In drugič, ker je tej samoanalizi že zdavnaj potekel rok trajanja. Stranka od leta 2008, ko jo je Pahor po vzoru britanskega laburističnega vodje Tonyja Blaira popeljal na tretjo pot proti sredini in s tem bliže interesom kapitala, ni našla nobenega novega orodja, s katerim bi učinkoviteje nagovorila svojo tradicionalno volilno bazo prevladujoče delavskega razreda, ki želi zadostne plače ter dostopne javne storitve in stanovanja. Volilcem v SD tudi težko pojasnijo, zakaj izbor resorjev v Golobovi vladi ne sledi poslanstvu stranke v imenu, ampak očitno nekim drugim partikularnim interesom.
Kronski dokaz, da stranko zajedajo struje, ki v javnem vidijo priložnostni plen, je za člane stranke in njeno volilno bazo afera z nakupom sodne stavbe na Litijski v Ljubljani. Karieristično naravo stranke je podcenjevala tudi Tanja Fajon, ki je s precejšnjo odsotnostjo iz vsakodnevnega življenja stranke eden od razlogov za sedanjo krizo. Marsikdo v SD se zaradi navedenih zakoreninjenih problemov upravičeno sprašuje, kakšne spremembe lahko sploh prinese kongres le nekaj mesecev po dogodkih, ki so stranko potisnili na rob preživetja. Za kolovodjo sprememb se je javila trojica: Milan Brglez, ki je kot evroposlanec brez stika z notranjim življenjem stranke, vodja poslancev Jani Prednik, ki je ves čas del aktualne vodstvene linije, in ajdovski župan Tadej Beočanin, ki je uganka tudi za marsikoga znotraj stranke. Lobiranja so že v polnem teku. Volilni kongres je v funkciji omejevanja požara v senci evropskih volitev, prve poteze resne sanacije razsula v izogib polomiji na naslednjih parlamentarnih volitvah je pričakovati potem.
