Zgodba Plečnikovega stadiona se vleče že dobrih 15 let. Se pravi, da je to še eden od jarokačnih projektov v Ljubljani. A v primeru Plečnikovega stadiona je to dobra novica, vsaj za meščane. V tem času, ko se je vlekla zgodba o izdanih in zavrnjenih dovoljenjih, pritožbah, pozitivnih in negativnih mnenjih, sodnih postopkih, je – če ne drugega – prostor za Bežigradom ostal tak, kot je bil. No, z rahlo bolj načetim spomenikom in višjo travo na igrišču, a vsaj ni bil že pred petnajstimi leti nemudoma skomercializiran in iztrgan iz korpusa javnega prostora. Na tak način pa je javnost dobila možnost, da se še vedno vključuje v debato o rabi stadiona.
Glede na indice, ki kot drobtinice prihajajo v javnost v zadnjem letu, je celo mogoče, da bi bil Plečnikov stadion odkupljen. Ne nazadnje se za to zavzema tudi novi mestni arhitekt in podžupan Rok Žnidaršič, ki je v nedavnem intervjuju v Dnevniku razmišljal o odkupu stadiona in potencialnih programih, ki bi jih lahko vpeljali na tem prostoru. Akterji te transakcije – Jože Pečečnik, država in Mestna občina Ljubljana – sicer še niso jasno in glasno potrdili, da se bo to res zgodilo, toda v svojih odgovorih pravijo, da »se dogovarjajo«, da je to »ustni dogovor«, torej je tema na mizi. Ob tem bi bilo res naivno verjeti, da je možnost ponovne vzpostavitve Plečnikovega stadiona kot javnega prostora stvar altruizma države ali mesta – prej bi lahko rekli, da gre za kapitulacijo kapitala. Kajti če bi mesto in država že prej imela vizijo stadiona kot javne površine v službi meščanov, do projekta Bežigrajski športni stadion sploh ne bi prišlo.
V zadnjih 15 letih se je v sferi civilne družbe toliko okrepilo zavedanje o javnem prostoru, da danes Ljubljančani skoraj zahtevajo meščanu prijazno uporabo legendarnega stadiona. Idej, kaj bi meščani počeli z »vrnjenim« stadionom, je veliko, največkrat se pojavlja tista o športnorekreacijski in kulturni javni površini, o čemer je govoril tudi podžupan. Stadion seveda ni več primeren za velike resne športne prireditve, toda odgovor na vprašanje, zakaj meščani potrebujejo Plečnikov stadion, je jasen: potrebujejo ga, da se v mestno središče ne bi več tlačili teniška igrišča, trampolini, igrišča za odbojko, tobogani in drug džumbus, ki skrbi le za prostorsko in zvočno onesnaženje javnega prostora zgodovinskega jedra mesta. Plečnikov stadion je že gostil take športne spektakle, recimo hokejske tekme leta 2013, in seveda koncerte. Mesto bi s tem dobilo nov dogajalni prostor, že tako s turisti prepolno mestno središče pa bi bilo razbremenjeno vsiljenih megadogodkov.
Skrajni čas je torej, da mesto in država priznata svojo napako izpred petnajstih let ter nehata šepetati o ustnih dogovorih za odkup stadiona in jih udejanjita. Toda tako kot vedno se zatakne pri denarju. Asta Vrečko se je že kot ljubljanska mestna svetnica zavzemala, da stadion odkupi bodisi mesto bodisi država. Kot kulturna ministrica načeloma še vedno zagovarja usmeritev svoje stranke, da bi bil potreben odkup, toda zdaj, ko ima v rokah tudi škarje državnega proračuna, meni, da če bi stadion zaživel kot del mestne športnorekreacijske in kulturne infrastrukture, »državno lastništvo Plečnikovega stadiona ni najustreznejša rešitev«. Torej, da bi ga kupilo mesto. Mesto pa, ki bi lahko nemudoma razvezalo dogovor s Pečečnikom in s tem dokončno potopilo projekt komercializacije stadiona, menca, medtem ko župan vehementno razlaga, naj stadion kupi država.
Dejstvo pa je, da imata mesto in država v zvezi s Plečnikovim stadionom le eno možnost popravnega izpita – dlje ko bodo eni in drugi špekulirali, večja je verjetnost, da se bo stadion sesul v prah, meščani pa bodo ponovno razočarani.
