Kako izvrstno bi bil, recimo v časopisu Dnevnik, videti oglas, ki pravi: »Rešujemo Slovenijo! Družba Nivo Eko.« Podjetje Nivo Eko v imenu države skrbi za upravljanje voda in dejansko ta čas rešuje Slovenijo pred vnovičnimi poplavami. A takega oglasa v Dnevniku ne boste našli. Zakaj bi ga vendar? Podjetja, ki nastopajo na trgu, svoje storitve oglašujejo zato, da dobijo posel. Če pa neko podjetje posel že ima – in to kakšnega, z najzanesljivejšim naročnikom in plačnikom! – je nesmiselno oglaševati svoje storitve. To bi bil proč vržen denar.
Pa vendar so, smo na podlagi ugotovitev parlamentarne preiskovalne komisije razkrili v časopisu, ki ga berete. Vodnogospodarska podjetja in druga z njimi lastniško povezana podjetja so med letoma 2020 in 2022 veliko poslovala z mediji. Ne z Delom, Večerom, Dnevnikom, niti z javno RTV ali medijsko hišo Pro Plus, z mediji skratka, ki bi jim lahko zagotovili nacionalni doseg, veliko število klikov, na desettisoče prikazov oglasa ali plačane vsebine. Ne, ta podjetja so na veliko poslovala le z mediji zelo omejenega dosega, z mediji, povezanimi s stranko SDS. Zakaj? V zameno za pridobitev poslov z državo, ki jo je v tem istem obdobju vodil Janez Janša.
Kdor obvladuje medije, nadzoruje javno mnenje, krepi oblast. Nekdanji predsednik vlade si zato že trideset let prizadeva po eni strani uničiti tako imenovane mainstream, »režimske« medije, ponižati in diskreditirati družbenopolitične delavce, piškotarje, presstitutke in Sorosove plačance, kot je poimenoval novinarje, ter po drugi strani ustvariti svoj lastni medijski imperij. »Delo je bilo vseskozi cilj predsednika vlade Janeza Janše, Mercator pa je bil le sredstvo za izsiljevanje,« je Janševo namero že pred petnajstimi leti razkril takratni predsednik uprave Pivovarne Laško Boško Šrot. To je bilo obdobje, ko je Janša prek oglaševalcev pritiskal na medije, prek nastavljenih urednikov cenzuriral medijsko vsebino in z denarjem državnih podjetij financiral idejo o brezplačnikih s promocijskimi vsebinami. V svoji drugi vladi si je s pomočjo državnega Telekoma ustvaril prvo provladno televizijo in čez nekaj let to domislico pripeljal na raven strankarske televizije in portalov. Ofenziva z vso razpoložljivo municijo na Slovensko tiskovno agencijo se je zgodila v času njegove tretje vlade, približno hkrati s popolno podreditvijo javne RTV. »Pod kotlom močno gori,« je kar na vladnem portalu, ki ga je tedaj kot še en medij zlorabljal za povsem strankarske namene, sporočil Janša. »In v bistvu kuhajo vas (medije, op. p.), ne vlade.« Verjetno je res verjel, da je žaba že kuhana. Ne zgolj uničenje javnih medijev, v istem obdobju so se namreč finančno izjemno okrepili tudi mediji, povezani s SDS.
Medijski posel je neizprosen, boj za oglaševalsko pogačo je vedno bolj krvav. In vnaprej izgubljen, če gre za obskurne, nekonkurenčne medije z izključno strankarsko vsebino. Taki mediji na trgu samostojno ne bi preživeli. Danes še vedno dihajo, ker so imeli v minulih letih pomoč od zgoraj. Svoj alternativni medijski svet je Janša vselej okrepil v obdobjih, ko je bil na oblasti, saj je bilo v teh obdobjih nenadoma na voljo ogromno oglaševalskega in sponzorskega denarja za strankarske časopise in televizije. Te medije so pri življenju obdržala velikodušna nakazila državnih podjetij, še zlasti Telekoma, in kot smo razkrili v Dnevniku, denar, ki so ga vanje kanalizirala zasebna podjetja v zameno za pridobitev poslov z državo. Dnevnikovo razkritje pa ne govori (le) o teh medijih; je še en delček v mozaiku, ki razkriva predvsem Janševo podrejanje javnih in nacionalnih interesov nekim povsem parcialnim, z državo in državljani nepovezanim ciljem.
