Atletski stadion v Šiški, ki ga Ljubljančani poznajo kot ŽAK, že več let kliče po prenovi. Čeprav so na občini v preteklih letih večkrat napovedali skorajšnji začetek gradnje, bodo gradbeni stroji zabrneli predvidoma šele konec letošnjega ali v začetku prihodnjega leta. Toda bolj kot odlaganje začetka gradnje je skrb vzbujajoče, da je v vmesnem času ocenjena vrednost tega športnega projekta astronomsko narasla.
Če je občina leta 2016 ocenjevala, da jo bo ta projekt stal »zgolj« 14,3 milijona evrov, je njegova ocenjena vrednost v trenutno veljavnem proračunu narasla na kar 94,1 milijona evrov. Kaj je povzročilo skoraj 560-odstotno povišanje vrednosti projekta, smo v občinskem proračunu iskali zaman. Na Magistratu so nam odgovorili, da so projekt z leti razvijali in da so sprva nameravali obstoječi atletski center le delno obnoviti in nadgraditi. Na koncu pa so ga sklenili celovito prenoviti in urediti v sodoben atletski center.
Ni nenavadno, da se projekt v času razvijanja spreminja. A tako različne ocene terjajo natančna pojasnila, kaj je povzročilo rast predvidenih stroškov in zakaj določenih stroškov občina očitno ni mogla vračunati že pri prvi oceni vrednosti. V situaciji, kakršna je zdaj, človek – upravičeno ali ne – dobi občutek, da so bili prvi izračuni občine napravljeni pomanjkljivo ali da je takrat spregledala kakšne ključne elemente projekta. Ali pa ravno obratno: kdo utegne sklepati, da so projektu naknadno dodali nepotrebne vsebine ali pa da so njegovo vrednost umetno napihnili.
Za kritike, ki jih bodo poslušali zaradi nezaslišanega povišanja vrednosti projekta, so si na občini krivi sami, saj bi jih lahko nevtralizirali, če bi sproti pojasnjevali, kako razvijajo projekt, katere spremembe so nujne in zakaj ter kako se bodo odrazile pri končni ceni projekta. Namesto tega so raje v proračunskih dokumentih praktično brez besedice pojasnila zgolj popravljali oceno vrednosti. V zadnjih nekaj proračunskih dokumentih sicer lahko beremo, da je za delovanje centra nujna tudi ureditev infrastrukturnih vodov, prometnih dostopov in železniškega podhoda, a lahko le ugibamo, zakaj o tem niso razmišljali že leta 2016.
Ljubljana nedvomno potrebuje atletski center, kjer bodo atleti varno in kakovostno trenirali in tekmovali. A ključno vprašanje je, ali občina takšne pogoje lahko zagotovi zgolj s skoraj stomilijonskim projektom ali pa bi lahko tudi z gradnjo cenejšega športnega centra zadovoljila potrebe atletov, razliko denarja pa preusmerila v druge – prav tako nujne – projekte in programe.
Občina je morala že pri bistveno cenejših in manj kompleksnih projektih sklepati anekse z gradbinci zaradi nepredvidenih ali dodatnih del. Tudi pri atletskem centru se utegne zgoditi, da bo zaradi nepredvidenih del v času gradnje še dražji. Na vprašanje, kako bodo poskrbeli, da takrat ne bo prišlo do novih podražitev, so na občini odvrnili, da bodo to zagotovili »s skrbnim spremljanjem investicije in strokovnim nadzorom«. Toda, ali bo to dovolj? Nadzor ni vsemogočen. Izvedbo enega županovih kronskih projektov, športnega parka Stožice, je denimo poleg običajnega nadzora spremljal še supernadzor. A kot je pred leti v reviziji ugotovilo računsko sodišče, je bil nadzor nad izvajanjem tega projekta kljub vsemu pomanjkljiv, in sicer zaradi nepopolne in nepravočasno pripravljene projektne in investicijske dokumentacije. Med drugim naj bi tudi slabo pripravljena dokumentacija vplivala na povišanje pogodbene vrednosti projekta in podaljšanje roka izvedbe. Če občina ne bo odstopila od trenutno zastavljenega projekta, vsaj upajmo, da se je iz stoženske lekcije česa naučila in napak ne bo ponavljala.
