Že nekaj let pa se pojavljajo tudi glasovi založnikov, predvsem manjših založnikov, ki trdijo, da je sejem predrag, da ne zmorejo stroškov, da preveč stane celo elektrika. Lani je o tem pisala Maja Megla, letos pa je zakrožilo pismo Pie Nikolič, ki je popisala svoje veliko razočaranje, ki ga je doživela kot koordinatorka dogodkov na glavnem odru. »Že hitro se je izkazalo, da moja želja po sledenju standardom kvalitete ni tisto, kar je gonilo organizatorjev. Koordinator odrov namreč ni kurator ali kustos, daleč od tega. V resnici je to nekdo, ki mora v najbolj udarne termine postaviti dogodke založb z največjimi stojnicami na sejmu, ostale pa postaviti okoli tega, so mi zabičali. Predlog, da bi spremljevalno dogajanje prijavili na kakšen razpis, dogodke pa potem dejansko kurirali in sodelujoče za nastope tudi plačali, je bil večkrat zavrnjen,« je zapisala v pismu z željo, da se o tem odpre javna razprava.

Javna razprava o sejmu bi bila brez dvoma koristna. A če bi že načeli javno razpravo o sejmu, bi se morali lotiti slovenskega založništva nasploh. V državi, kjer knjige izhajajo v valovih – tik pred sejmom ali pa takrat, ko Javna agencija za knjigo izplačuje subvencije – bi morali dokončno dojeti, da le še največji (naivni?) entuziasti knjige izdajajo volontersko. Založništvo je biznis, sejem na Gospodarskem razstavišču je poslovni dogodek. Knjižni sejem ne konstituira nacionalne substance, temveč ni nič drugega kot nekaj dni največja slovenska knjigarna s skladiščno razprodajo. Končno pa bi morali dojeti, da se knjige prodajajo tudi v diskontnih trgovinah in ne samo v butičnih knjigarnah. Sejem knjig na Gospodarskem razstavišču se torej v svojem bistvu v ničemer ne razlikuje od sejma Narava - zdravje.

Dokončno bi se morali tudi otresti obremenjenosti, da kot bralci štejejo le tisti, ki se lotijo sodobnih ekvivalentov Vojne in miru. Ne, pri trenutnem stanju slovenske bralne pismenosti smo lahko veseli tudi bralcev, ki berejo Pasjega moža, fantazijske ljubezenske romane, skandinavske krimiče ali natisnjene verzije zapisov najljubših blogarjev. Vprašanje pa je, ali bodo ti bralci tudi v prihodnosti hodili na knjižne sejme. O tem lahko resno dvomimo. Bralci prihodnosti bodo knjige – tako kot obleke – iskali na spletu, izbirali pa jih bodo glede na objave vplivnežev in ne glede na intervjuje s pisatelji v »sejemskih kavarnah«.

Zato prihodnost knjižnih sejmov ni na stojnicah v velikih halah, temveč na spletu. To bi bilo, kar se tiče financ, tudi bolj prijazno malim založnikom, s časovno in krajevno neomejenostjo pa bi z lahkoto predstavljali tudi manj komercialne knjige. Spletni knjižni sejem smo že imeli v času korone in res je škoda, da ga organizatorji niso obdržali, nadgradili in razširili. Dokler se to ne bo ponovno zgodilo, pa bodo morali bralci knjižne bisere še naprej iskati tudi na manjših gverilskih knjižnih sejemčkih.