Interpelacija vlade je močno parlamentarno orodje, ki ga ima na voljo opozicija pri nadzoru dela izvršne veje oblasti. Če kaj, potem je treba Janezu Janši priznati, da je kot politik vztrajen in neomajen. Ali, kot je pred časom izjavil dolgoletni Janšev politični sopotnik Andrej Šircelj, in s tem najbolje opisal politični DNK stranke SDS: da je temeljni cilj opozicije, da zruši vlado.
SDS z dosedanjimi tremi interpelacijami ni uspelo zrušiti vlade, zato se, ko je pred nami še četrta, to morda zdi popolno tratenje časa. Če bi SDS dejansko hotela zrušiti vlado, bi vložila konstruktivno nezaupnico, a tega niso storili, ker znajo v stranki šteti. Zakaj torej v tem trenutku interpelacija proti vladi, ki je nastopila mandat pred komaj devetimi meseci?
Prvo, kar pade v oči, ko primerjamo dosedanje interpelacije, je, da je aktualna po vsebini izrazito ideološka – muzej osamosvojitve in urad za demografijo. Gre za ključni temi desne oziroma konservativne stranke, ki predstavljata ključni gradnik identitete SDS: to je privatizacija zgodovinskega spomina in skrb za narodno čistost Slovenije, da bi bila reprodukcija slovenskega naroda bolj vitalna in prihodnost države manj odvisna od priseljevanja. V tem kontekstu predstavlja interpelacija nadaljevanje zastavljenih politik tretje Janševe vlade. Ali, kot je dejal prvak SDS, namen interpelacije je spraviti Golobovo vlado k razumu, da bodo po razpravi v državnem zboru »marsikaj razčistili«, spoznali zmoto in na koncu umaknili za Janšo sporne poteze.
Iz analize dosedanjih interpelacij lahko ugotovimo, da je bila vsakič pomembna tudi časovna komponenta, nobena ni bila vložena naključno, ampak so bile tempirane ob pravem času. Danes vemo, da je bila interpelacija leta 1997 napoved padca vlade Janeza Drnovška, ki je krvavel v koaliciji s SLS. Interpelacija iz leta 2004 tik pred volitvami je predstavljala zadnji žebelj v krsto stranke LDS, tretja interpelacija leta 2016 pa je bila že del oživljene politične strategije Janševega pohoda na oblast, ob tem pa se je vzvišeno posmehoval takratnemu premierju Miru Cerarju in ga izzival, da ima vlado brez hrbtenice.
Interpelacija proti vladi Roberta Goloba poteka v okoliščinah, ko ima SDS pod nadzorom znaten delež slovenskih medijev, poleg tega je okupirala največji javni medij v državi, s tem ko je prek strankarskih nastavljencev v organe upravljanja RTV Slovenija imenovala svoje kadre v informativni program TV Slovenija. Ti rušijo vse novinarske in medijske standarde in omogočajo neposredne prenose shodov nekajtisočglave »civilne družbe«, ki jo organizira nekdanji tesni sodelavec Janeza Janše. Interpelacija v kontekstu politično instrumentaliziranih stisk upokojencev predstavlja neposredni pritisk na vlado in zlasti stranko Gibanje Svoboda, ki se je še pred nedavnim vedla – po volilni in trojni referendumski zmagi –, kot da je v devetih nebesih.
Z interpelacijo Janša izziva Goloba, da se z njim neposredno sooči in ga porazi. Dosedanji poskusi, da bi se »udarila« pred zasloni na po novem domačem terenu za Janšo, na TV Slovenija, niso uspeli. Niti po seriji napadov, ki jih je nacionalka uprizorila z napihovanjem domnevne afere Gen-I. Z interpelacijo skuša Janša v političnem prostoru znova prevzeti pobudo, ko se zdi, da jo Golob zlagoma izgublja. Kako prefrigano politiko igra večni vodja SDS – medtem ko nasprotnika mlati z vsemi sredstvi –, pokaže gesta dobre volje po sodelovanju, ko je Golobu ob primopredaji celo pustil telefonsko številko, da bi se lahko kadar koli slišala in pogovorila. In nemara celo sodelovala. Ker če je kdo, ki razume aktualne stiske Roberta Goloba, je to Janez Janša, ki želi postati premier še četrtič. Zato interpelacija devet mesecev po volitvah – da bi več kot 400.000 volilcev Gibanja Svoboda prepričal, da so bili takrat v zmoti in predvsem zavedeni.
