Ta dogodek so predsednik vlade Robert Golob, ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek in ljubljanski župan Zoran Janković obeležili z odkritjem spominske plošče na stavbi stare železniške postaje. Ta dogodek so politični predstavniki izkoristili za to, da so v svojih govorih izpostavili, kako zelo pomemben je ta projekt ne samo za Ljubljano ali Slovenijo, temveč tudi za evropski železniški prostor. Poudarili so, kako je ključen tudi za zeleni prehod in podnebno nevtralnost.
Vraževerni bi se muzali, da bi bilo glede na zgodovino tega projekta bolje, če bi Golob in druščina s fototerminom in visokoletečimi izjavami počakali na zaključek gradnje. Vsaj Janković se namreč še spominja, kako je skupaj s predstavniki Slovenskih železnic in družbe Trigranit že septembra 2008 simbolično obeležil začetek gradbenih del pri projektu Emonika, pa kljub temu danes še ne stoji niti en nosilni steber bodočega nadhoda s postajno dvorano. Leta 2008 so bili vsi vpleteni bistveno preveč optimistični, saj so začetek gradbenih del obeležili v trenutku, ko so komaj pridobili gradbeno dovoljenje za rušenje starih objektov. Letos so začetek gradnje pospremili vsaj s pravnomočnim dovoljenjem za gradnjo železniške postaje in podpisano pogodbo z izvajalci.
Po več kot 20 letih, odkar je država z železnicami začela snovati novi potniški center v prestolnici, je začetek gradnje nedvomno pomemben korak. A še zdaleč nismo na cilju – da torej Ljubljana dobi učinkovit in potnikom prijazen potniški center. Preden bo prvi potnik kupil vozovnico za vlak in se iz postajne dvorane novega nadhoda po tekočih stopnicah spustil do perona, bosta v najboljšem primeru minili dve leti. Toda kot se rado zgodi pri tako velikih projektih, se ta rok lahko podaljša, tudi končna vrednost projekta lahko zaradi morebitnih aneksov še poskoči.
Davkoplačevalci lahko samo upamo, da se to vendarle ne bo zgodilo, saj bo že samo gradnja nadhoda s postajno dvorano stala vrtoglavih 244 milijonov evrov z davkom. Vsekakor je dobro, da bo to investicijo država sofinancirala s povratnimi sredstvi iz načrta za okrevanje in odpornost, saj bo zaradi prispevka iz evropske blagajne motivirana, da izvajalce drži na čim krajši vrvici in jih priganja k pravočasni izpolnitvi pogodbenih obveznosti.
Potniški center pa ne bo popoln, dokler ne bodo Slovenske železnice zgradile še avtobusne postaje. Ker so tik pred zdajci ugotovili, da začrtana avtobusna postaja ob Vilharjevi cesti ne bo imela dovolj peronov, so Slovenske železnice ob Masarykovi cesti predvidele še tako imenovani južni terminal z dodatnimi peroni. Da bo avtobusna postaja razdeljena na dva terminala, je bil nujen kompromis, saj zaradi prostorskih omejitev Slovenske železnice niso mogle širiti postaje ob Vilharjevi cesti.
Glede na to, kako dolgo je potniški center že v pripravi, koliko obljub o skorajšnjem začetku izvedbe smo že slišali v preteklih letih in koliko bo vse skupaj stalo, se pristojni morajo zavedati, da imamo potniki upravičeno visoka pričakovanja glede te investicije. Če teh pričakovanj ne bodo uspeli izpolniti, bo škoda vsakega porabljenega evra.
