Stavek ni novost, ima svojo zgodovino. V prepoznani politični besednjak ga je vnesel republikanski predsedniški kandidat Ronald Reagan leta 1980 na soočenju z demokratskim tekmecem Jimmyjem Carterjem, s katerim je potem pometel na volitvah. In Trump je vedel, da mora vprašati enako. Medtem ko so ameriški ekonomski kazalci bojda tako čudoviti, da nekateri strokovnjaki gospodarstvu pripisujejo čisto desetko, dobršen del prebivalstva pravi, da živi neprimerno slabše kot pred štirimi leti. Zlasti za manj izobražene na posledično slabših delovnih mestih so cene v tem času rasle občutno hitreje od plač in tam obstale. Ekonomskih kazalcev na svojih denarnicah niso občutili. In na ameriških volitvah še vedno velja, kot je znamenito zapisal Clintonov svetovalec James Carville: »Glavna je ekonomija, tepec.«

Tako je vsaj za večino in posebej za verjetnejše volilce Trumpa. V ameriškem volilnem telesu se je namreč v zadnjih desetletjih zgodil preobrat. Nekdaj so premožnejši in vsaj tisti v udobnem srednjem razredu prej volili republikance, tako imenovani delavski razred pa demokrate. To se je začelo spreminjati že pred časom, ker so »delavci« začeli izgubljati zaupanje v demokrate in njihov zagovarjanje globalizacije, ki je peljala v izvoz delovnih mest in degradacijo industrijskih območij. Dokončno je počilo pred osmimi leti, ko se je odvila podobna volilna noč današnji, le da je bil takrat šok ob porazu Hillary Clinton še večji kot zdaj ob porazu Kamale Harris.

Slednja je bila v težkem položaju. V predsedniško tekmo je padla dva meseca in pol pred volitvami, s premalo časa, da se predstavi volilcem, ter z nepriljubljeno kartoteko Bidnove vladavine. Demokrati so zato veliko, verjetno preveč stavili na recept iz kongresnih volitev pred dvema letoma, ko so presegli pričakovanja, ker so volilci stresli jezo zaradi razveljavitve ustavne pravice do splava nad republikanci. Ampak to ni več imelo enakega naboja, vsaj če je sklepati po prvih podatkih o volilni udeležbi žensk oziroma podpori Harrisovi med njimi. Potem ji je ostalo še strašenje s Trumpom in spreminjanje volitev v referendum o njemu in njegovi sprejemljivosti za še en mandat. A je tega aduta deloma že unovčil Biden leta 2020, kljub naknadnim dogodkom januarja 2021. Ameriška družba je zelo razklana, to je na dlani, a še vedno del volilnega telesa ni vnaprej opredeljen, potem pa je tu še motivacijski element, ki odloča o tem, kdo bo več svojih volilcev prepričal k udeležbi na volitvah. Odgovor je bil znan presenetljivo hitro. Anketarji so Trumpa spet podcenili.

Amerika in svet sta zdaj pred novo izkušnjo ali preizkušnjo. Veliko je bilo besed, opozoril o tem, da Donald Trump leta 2024 ni Donald Trump leta 2016. To gotovo drži. Bogatejši je za predsedniško izkušnjo, bolj utrjen zaradi vseh postopkov proti njemu pa še streljanja. Ni več pričakovati, da bo v svojo ožjo ekipo spustil ljudi, kakršni so bili v prvem mandatu generali pa uradniki z dolgo kilometrino in drugi, ki so potem brzdali njegove kočljive vzgibe. Zato bo še bolj nepredvidljiv. Nekatere stvari je sicer povedal jasno: nižal bo davke, ščitil domačo industrijo, ne meneč se za trgovinske dogovore, izganjal nezakonite priseljence... O drugih, kot je boj proti notranjim sovražnikom, je govoril bolj zavito. Čas bo povedal. Ne bo presenečenje, če bodo na preizkušnji ameriški sistem ter mehanizmi medsebojnega nadzora vej oblasti, če bo to sploh mogoče. Kajti če republikanci osvojijo še predstavniški dom kongresa, bodo imeli v svojih rokah vse – zakonodajno in izvršno oblast ter po svoje, posredno, še zelo konservativno vrhovno sodišče.

Z nepredvidljivostjo bo moral računati tudi svet, od Evrope in Ukrajine do Bližnjega vzhoda in Kitajske. Evropska izkušnja s Trumpom prvega mandata ni bila dobra, a iz nje ni izšlo kaj bolj konkretnega v smeri krepitve avtonomije. Čim je prišel Joe Biden, se je stara celina ležerno naslonila nazaj, češ da je vse po starem. Zdaj je trenutek še bolj neugoden zaradi vojne v Ukrajini ter s politično pohabljenima voditeljema Francije in Nemčije na čelu. V četrtek in petek bo v Budimpešti potekal sestanek evropske politične skupnosti, članic EU in praktično vseh ostalih evropskih držav. Tema bodo varnostni izzivi Evrope. Ni dvoma, da bo največ besed namenjenih razpletu ameriških volitev. Gostitelj pa bo madžarski premier Viktor Orban, ki mu s Trumpovo zmago rasejo krila. Kaj pa zdaj?