Ena najmnožičnejših gorskih nesreč pri nas zadnje čase se je v nedeljo na pobočju Male Mojstrovke za sedem udeležencev končala še dokaj srečno. Zlomi se bodo zacelili, modrice splahnele. Umrl ni nihče. Je pa nesreča zaradi izjemno zahtevnega in požrtvovalnega reševanja sprožila pravi vihar različnih mnenj, obtoževanj, strokovnih in laičnih pomislekov glede tega, ali so bili za tečaj varne hoje izbrani res pravi termin, prava pot, pravo vreme, pravi vodnik, pravi tečajniki … V nedeljo, pa tudi na praznični ponedeljek, ko so bile glave še močno razgrete, so padale hude besede, tudi pozivi za kazensko ovadbo. Še najbolj trezno je bilo (pa saj tako navsezadnje mora biti) mnenje vodje gorske policijske enote Mateja Brajnika, ki je povedal, da so bili planinci ustrezno opremljeni in da policisti še preverjajo vse okoliščine, v katerih jih je zasul plaz oziroma sprožena snežna opast na grebenu nad njimi.
Po dostopnih statističnih podatkih Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) se je leta 2010 v slovenskih gorah pripetilo 347 nesreč, v katerih so posredovali gorski reševalci. Umrlo je 29 gornikov. Statistika gorskih nesreč je izmuzljiva reč. Odvisna je od številnih dejavnikov. Predvsem od tega, kako mile ali nemile so zime, kako nevihtna so poletja in podobno. Nekaj pa vseeno velja. Gorništvo je v trendu. Je modno. Gorski turizem je v vzponu. In če so nekdaj reševalci večino dela opravili julija in avgusta, morajo biti zdaj v stalni pripravljenosti vse leto. Turno smučanje je panoga, ki jo je pandemija odnesla v neslutene razsežnosti. Vprašajte prodajalce smuči. Nazaj k statistiki. Leta 2015 so reševalci posredovali v 430 primerih, v dolino so pripeljali 19 trupel gornikov. Leta 2020 je bilo nesreč 485, mrtvih 16, lani je bilo nesreč (pazite zdaj!) 659. Mrtvih je bilo 27 gornikov. Letos so gorski reševalci posredovali že 115-krat. Pa je v gorah še vedno zima.
Kar hočemo povedati, je, da so gore privlačne. Vedno bolj. Sploh pri Slovencih. Ne le zaradi tradicije pohodništva in pregovornega ekstremizma v rekreativnih (in vrhunskih) športnih dejavnostih. Tempo življenja nas sili k iskanju popolnega odklopa, ki ga gore, tam visoko nad vsemi našimi problemi, za mnoge ponujajo. Zato ne gre obsojati ljubiteljev gora, v smislu, nori ste in gore so nevarne. Drži. Gore so (lahko) nevarne, a se jih ni treba bati. Le spoštovati jih je treba. Nesreče so se in se bodo dogajale in, žal, tudi vse več jih bo. S spoštovanjem do nevarnosti, ki jih ob vseh lepotah gore prinašajo, pa lahko njihovo število in posledice močno omilimo.
Naj bo prav velikonočna nesreča pod Malo Mojstrovko dokaz (in opomin) za to. Pohodniki so imeli tečaj varne hoje. Bi ga lahko opravili kje drugje in ne tam, kjer so gorski reševalci že pobirali (tudi nekaj mesecev po nesreči) mrtve pohodnike, ki jih je presenetila sprožena opast? Seveda bi ga lahko. Mimogrede, izkušeni gornik, reševalec in vodnik nam je včeraj dejal, da vsi dobri poznavalci gora vedo, da v Župančičevo grapo pač ne greš, dokler se tamkajšnja opast (ki nastane vsako zimo) ne sproži. Bi se lahko za pot odločili kdaj drugič, ko bi bilo vreme lepše? Bi se, ampak tudi v nedeljo ni kazalo na tako slabo vreme. V gorah je to pač zelo nepredvidljiv dejavnik. Bi lahko pohodno društvo na tečaj vzelo manj ljudi? Bi in varneje bi bilo. Bi bilo kaj drugače, če bi ekipo pohodnikov vodil licencirani gorski vodnik? Kdo ve … Če bi bili tam ob istem času na istem mestu, zagotovo ne. Vprašanje pa je, ali bi sploh šli. In še nekaj je res. Kdo ve, koliko takih skupin je v nedeljo (ali pa kateri koli drug dan) šlo po kakšni drugi poti pod kakšno drugo snežno ali skalnato pastjo, pa se ni zgodilo nič.
Zato še enkrat: naj bo vsaka nesreča, tudi velikonočna, opomin, da gore terjajo naše največje spoštovanje. Ne le takrat, ko jih gledamo iz doline in opevamo v pesmih ter postavljamo v grbe in zastave. Sploh in najbolj takrat, ko se jim približamo.
