Zaradi pogostih težav z vladnim letalom falcon med politiki, ki dnevno žonglirajo z natrpanimi urniki, ne manjka slabe volje. Veliko preglavic s tem je imela v tem mandatu predvsem predsednica republike Nataša Pirc Musar. Lani je recimo morala po kronanju novega britanskega kralja za vrnitev v domovino prositi tuje državnike. Zaradi primerov okvare je že večkrat letela s slovaško predsednico, ob službeni poti na Portugalsko, kamor je letela skupaj s hrvaškim predsednikom, pa se je ob vrnitvi zgodilo celo, da se je pokvarila še jeklena ptica naših južnih sosedov. Julijska epizoda, ko je po spletu okoliščin v Pariz letela z redno linijo, v Ljubljano pa se je vračala kar z nizkocenovnikom, je torej le zadnja v nizu kalvarij.
Da ne bo pomote, z nizkocenovnimi poleti ni nič narobe, a ugled države in ne nazadnje odnos družbe do najvišjih političnih funkcionarjev se kaže tudi v tem, kako, kdaj in s čim pridejo nekam. Jasno je, da je treba politiki pri ravnanju s proračunskim denarjem vselej natančno gledati pod prste, a ko govorimo o vladnem letalskem prevažanju, je situacija že na meji absurdnega. Roko na srce – nalijmo si čistega vina – tudi zaradi načina poročanja medijev. Preberite zgolj katerega od arhivskih člankov iz časa nakupa falcona, ki ga je Slovenija kmalu po nakupu v začetku tisočletja zaradi vseh polemik dala v najem v ZDA, nato pa leta 2009 vrnila na brniško letališče, kjer je dalj časa stal v hangarju.
Mnogi, ki so upravičeni do letenja s falconom, se zato in da bi se izognili javnemu nabijanju na križ, raje vozijo z rednimi linijami. To, da naši izvoljeni predstavniki sedijo na istih letalih kot preostali državljani, je morda za koga všečno, a da je to za povrh še varčno, je zgolj metanje peska v oči. Takšna praksa je namreč z izjemo primerov očitnega razsipništva stroškovno pogosto celo bolj potratna. Kot varovane osebe morajo namreč politiki na letališčih najemati pregrešno drage VIP-salone, zaradi česar skupni potni stroški, sploh na potovanjih z več prestopanji, zletijo v nebo. Pirc-Musarjeva recimo zaradi tega na Brniku namesto v salonu na let počaka kar v avtu. Da o izgubi časa sploh ne govorimo. Čas je pač ekonomska kategorija, kar velja še posebej za politike. Pri tem ne nasedajmo na razne PR-ovske celodnevne eurotripe z vlakom. Tistega, ki mu je vseeno, ali potuje dve uri ali pol dneva, bi morali vprašati, kaj počne v službenem času.
Imeti zanesljivo in spodobno vladno letalo za neko normalno evropsko državo pač ne bi smel biti nekakšen luksuz, ampak nujni strošek vodenja države. A ker si v Sloveniji, čeprav ne manjka ocen, da je potrebno novo letalo, tega zaradi preteklih izkušenj skoraj noben politik ne upa povedati na glas, namesto tega raje krpamo starega falcona, drago najemamo zasebna letala v času servisov in letimo komercialno. Ali pa v primeru okvar prosjačimo tuje države za prevoz. Verjetno je to prvič še simpatično, ko pa se zgodi drugič, tretjič in četrtič, pa samo še sila neugodno. Če potrebujemo novo ali drugo letalo, naj ga država kupi, varčuje pa naj tam, kjer zares po nepotrebnem odtekajo še bistveno višji zneski. Kaj in kako kupiti, je seveda še kako pomembno, a skrajni čas bi že bil tudi za nekaj osnovne higiene – predsednica neke resne države pač ne sodi na predimenzionirano vojaško transportno letalo, še manj na nizkocenovnik.
