Petkovo obvestilo ni presenetilo nikogar, pričakovano je bilo že najmanj pet let. Sedež Nove kreditne banke Maribor se seli v Ljubljano. Sočasno bodo madžarski lastniki izbrisali »Maribor« iz imena združene banke. Mesto, ki je pred desetletjem še bilo domicil štirih bančnih uprav (Nove KBM, Poštne banke Slovenije, Probanke in Raiffeisen banke), kmalu ne bo imel niti ene več.
Emonacentrizem s podpisom iz Budimpešte ne bo sprožil plazu ogorčenja v drugem največjem mestu, Mariborčanke in Mariborčani ne bodo protestno hiteli k bančnim okencem preimenovane in preseljene banke ter zapirali računov. Brezobzirna logika kapitalizma je v Sloveniji že zdavnaj ohromila tovrstne lokalpatriotske reflekse. Union se vari v Laškem, lastniki našega najboljšega soseda so na Hrvaškem. »So what! Pa kaj!« bi skomignil bivši predsednik države.
Že prejšnji lastniki Nove KBM so sistematično privajali ljudi, da od banke ne morejo pričakovati več od hladnokrvnega poslovnega odnosa. Američani iz sklada Apollo so rigorozno zapirali bančne poslovalnice in odstranjevali bančne avtomate tudi tam, kjer prebivalcem ni bila na voljo nobena druga bančna enota. Prodali so poslovno nezanimive nepremičnine, tudi takšne s pomembno zgodovinsko vrednostjo. Banko so slekli do kosti, preden so jo za dobro milijardo prodali Madžarom.
Tudi v madžarski prestolnici ne bomo začutili sentimentalnih vzgibov, kaj šele družbene odgovornosti do Maribora. Ljubljana je srčika njihovega investicijskega pohoda OTP po Sloveniji. Centrala banke bo pravšnja vsebina za Emoniko.
V poslovnih bilancah se ne merijo zunanji učinki selitve bančne uprave. Pomembne so zgolj številke. Povsem drugačen bi moral biti sistem vrednot na ravni upravljanja države, v kateri se že tako ali tako neprenehoma toži nad prometno ohromljenostjo središča Slovenije in nad nebrzdano rastjo cen nepremičnin v njem.
Pameten vladni menedžer bi v razmerah, kjer se škarje med glavnim mestom in preostalo državo vse bolj odpirajo, izkoristil vse razpoložljive politične rešitve, s katerimi bi zajezil dotok prebivalstva in delovnih mest v Ljubljano. V Dnevniku smo predstavili že ničkoliko zgodb s periferije, ki nazorno razkrivajo škodljive učinke centralizacije Slovenije. Ljubljano so slikale kot odtok, ki gospodarstvo, javne službe in vodstvene kadre sesa vase.
»Zakaj bi se morali mi z vzhoda voziti v Ljubljano na usklajevanja?« se je pred leti jezil mariborski župan Saša Arsenovič. »Bistveno bolje je, da so ti ljudje v Mariboru in Celju. Na katero koli ministrstvo grem, se tam pogovarjam tudi z Mariborčani. V Ljubljani. Ne vem, zakaj ne bi vsi ti ljudje, ki očitno imajo znanje, ostali v svojem domačem okolju. To bi bilo koristno za vse.«
Tudi aktualni vladi takšna opozorila ne pridejo do živega. Pred časom je sicer potegnila populistično potezo, da je ministrici za digitalno preobrazbo in četici njenih sodelavk uredila pisarne v njihovem domačem kraju. Nakar je Agencijo za radioaktivne odpadke preselila iz Krškega v Ljubljano. Takšne poteze so danes lokalne medijske in politične peripetije. Decentralizacija že dolgo ni več prvorazredna politična tema.
Leta 2001 je bilo še drugače. Minister za okolje in prostor Janez Kopač se je moral več ur zagovarjati na mariborskem mestnem svetu zaradi odločitve vlade, da bo novoustanovljen holding slovenskih elektrarn imel sedež v Ljubljani. V prid mariborskemu sedežu je bilo pred tem zbranih več kot 30.000 podpisov, pobudo je podpisalo kar 52 poslank in poslancev. Vlada je ostala trmasta in ni spremenila odločitve.
Strateški vodja projekta HSE je bil tedanji državni sekretar za energetiko. Ime mu je Robert Golob.
