Da prebivalci države podpirajo gradnjo drugega jedrskega bloka v Krškem, ni posebno presenetljiva ugotovitev, a je bolj kot kaj drugega odraz časa, v katerem živimo. Ljudje smo pač nagnjeni k temu, da se odločamo v afektu. Gotovo bi bili rezultati ankete povsem drugačni, če bi prebivalce o jedrskih elektrarnah spraševali po jedrski nesreči v Fukušimi leta 2011.
Zadnji dve leti je naš vsakdan zaznamovan z energetsko krizo in energetsko draginjo. Še nikoli prej v zgodovini samostojne države nismo toliko govorili o regulaciji cen elektrike, morebitnih redukcijah, veleprodajnih trgih in slovenski energetski bilanci. Predvsem tako imenovan jedrski lobi je v tej klimi pograbil priložnost in si uspešno prilastili medijski prostor ter laično javnost, katere znanje o energetiki načeloma ne presega tolmačenja gospodinjskega računa za elektriko, prepričal, da so domala vse nacionalne energetske težave rešljive z gradnjo nove jedrske elektrarne. Poglejte, tisti, ki gradijo jedrske bloke, nimajo težav z elektriko, so trdili in kazali proti Franciji, ter nas po drugi strani svarili pred nemškim scenarijem. Bodimo na pravi strani Evrope, je bil njihov moto, ko so predstavljali projekt drugega bloka nuklearke v Krškem. Nazadnje smo o kakšni energetski naložbi toliko brali, poslušali in govorili pred dobrim desetletjem, ko so v Šoštanju gradili zloglasni šesti blok termoelektrarne. Gradnjo TEŠ 6 je pred poldrugim desetletjem podpiral primerljiv delež vprašanih v javnomnenjskih anketah, kolikršen danes podpira JEK 2. Tudi tedaj je med državljani prevladovalo prepričanje, da je TEŠ 6 nujno potreben za energetsko varnost naše države. Epilog zgodbe ni obetaven: projekta se je nazadnje prijelo ime mater vseh korupcijskih afer. Slovenska javnost je zaradi tega postala izrazito sumničava do novih energetskih projektov. Ker so bili vnaprej obsojeni na neuspeh, so (politične) ideje o teh za lep čas potihnile. Pa tudi potrebe zanje ni bilo. Niti denarja. Dokler se državljani nismo zavedli, da elektrika ni samoumevna, da je lahko tudi zmanjka in da je lahko pošastno draga. V takih okoliščinah se zdi drugi jedrski blok najbolj logična rešitev.
JEK 2 ne bo rešil slovenske energetske bilance in ne bo nadomestil TEŠ 6. Tudi če bi ga začeli graditi jutri, ne bo zapolnil primanjkljaja domače električne energije, ki bo nastal z izklopom termoelektrarne iz omrežja, saj jedrska elektrarna do leta 2035 niti v najbolj drznih sanjah ne bo zgrajena. Gradnja in dobava tehnološke opreme niti ne bosta najbolj zamudni fazi projekta, pač pa bo to postopek pridobivanja najrazličnejših dovoljenj, ki se v Sloveniji meri prej v desetletjih kot v letih. Jedrski blok bi stal okrog 15 milijard evrov in bi bil z naskokom najdražja investicija v zgodovini samostojne države. Zaradi vseh teh razlogov ni nobene potrebe, da se zanj odločamo v naglici in pod (znatnim) vplivom energetske krize.
Vendarle pa je prav, da svoje mnenje o tej meganaložbi prej ali slej povemo državljani. Pred odločitvijo se moramo o tem temeljito pogovoriti, prisluhniti vsem strokovnim mnenjem in jih pretehtati, zavedajoč se, da bo ta projekt vplival na življenje več generacij prebivalcev te države. Z odsluženim jedrskim gorivom se bodo morali ubadati potomci naših potomcev. Navsezadnje pa nas je zgodba o TEŠ 6 naučila, da o prihodnosti naše države nikoli več ne smejo za zaprtimi vrati pisarn odločati lobiji in politiki, saj je njihova presoja zamegljena in ne vselej v prid javnemu interesu.
Odločitev o tem, kdaj bo vlada razpisala posvetovalni referendum o JEK 2, bo najbolj zgovorno pričala o njihovem odnosu do projekta. Prej ko bo referendum razpisan, večja bo verjetnost, da ga bo javnost tem odločneje podprla – in s tem podarila vladi nekaj političnih točk – a bo rezultat hkrati tem manj odraz preudarnega premisleka o tem, kaj gradnja jedrskega bloka pomeni za našo državo.
Preberite tudi: Velika večina je za gradnjo nove nuklearke
