Odstopna izjava pravosodne ministrice Dominike Švarc Pipan se je vendarle prelila na papir, ki ga je predsednik vlade nato posredoval v državni zbor. Dan pred tem je slovensko sodstvo uradno odprlo novo sodno leto. Slovesnost je minila brez najvišjih predstavnikov zakonodajne in izvršilne veje oblasti. Svoj izostanek so opravičili.
Razumemo jih. Ko je predsednik vlade Robert Golob nazadnje stopil v polno dvorano sodnikov, se mu je zavrtelo v glavi in bleknil je nepremišljeno in skorajda že ponarodelo snedeno obljubo o 600 evrih dodatka in hepiendu, ki se je vladi vrnila kot sindikalni bumerang. Kot najverjetnejši začasni novi pravosodni minister bi se ob poslušanju visokih (domačih in enega tujega) gostov iz pravosodja v sredo skozi tla konferenčne dvorane v drugem nadstropju sodne palače lahko vdrl najmanj do kletne menze. Pred sobo, polno sodnikov, bi verjetno zardevala tudi predsednica državnega zbora, ki je bila v prejšnjem življenju ena izmed njih, danes pa ugotavlja, da je Slovenija prerevna država, da bi si lahko privoščila ureditev plač sodnikov in tožilcev.
Predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević izvršilni in zakonodajni veji oblasti v sredo ni prizanašal. Njegova izjava, da je sodstvo tista veja oblasti, ki deluje in izpolnjuje svoje zaveze, odseva predvsem kritiko preostalih dveh vej oblasti, ki nista poskrbeli za uresničitev ustavne odločbe, ki zahteva odpravo protiustavnega nesorazmerja med plačami sodnikov in plačami funkcionarjev preostalih dveh vej oblasti.
Kljub temu da je bila Đorđevićeva kritika na mestu, pa ureditev plač sodnikov niti ni edini izziv, ki čaka sodstvo. Slednje potrjuje tudi študija, ki jo je za vrhovno sodišče opravil kriminološki inštitut. Študija ni prijetno branje, potrjuje pa pripombe zaposlenih in strank sodišč, ki jih je mogoče slišati že leta. Podobno kot se nezadovoljstvo sodnikov z gmotnim položajem vleče že več kot desetletje, so trdovratne še nekatere druge težave. Podporno osebje, denimo strojepiske, je dobesedno obsojeno na životarjenje. Nekatera sodišča domujejo v povsem neprimernih prostorih ali pa so zaradi prostorske stiske razpršena na kup zunanjih enot. (Neenakomerno) razpršeni sta tudi obremenjenost in učinkovitost sodnikov, in če se ponekod slednji utapljajo v spisih, lahko na drugih stranke računajo na skoraj butično obravnavo. Prenova mreže sodišč, med katerimi številna ne štejejo niti pet sodnikov, se zdi nujna.
Da je v državi, ki menda ni del »tretjega sveta«, težko zagotoviti že delujočo pisarniško opremo in da nekateri zaposleni zato od doma raje prinesejo svoj stol in tipkovnico, pa je leta 2024 težko razumeti. Še posebej, če so vse države polna usta digitalizacije.
Prav tistim, ki so prisiljeni v vsakodnevno improviziranje in upanje na manjše čudeže, da delovni proces normalno teče, je sporni nakup stavbe ob Litijski cesti še dodatno v posmeh. Ne koristi jim niti nova izmera razpadajoče novodobne pristave v Štepanjskem naselju, saj v na novo odkritih 1000 kvadratnih metrih strehe, balkonov in lož ne bo mogoče opravljati narokov.
Tudi zato v sodstvu za pravosodno ministrico ne bodo točili solz, bodo pa z zanimanjem spremljali, kdo jo bo nasledil. Junaka, ki bi bil hkrati tudi kompetenten, bržkone ne bo preprosto najti. Njegova naloga ne bo lahka, bo pa pomembna. Alternative ni. Organizacija Sodniki brez meja, ki bi pošiljala dodatne sodnike in strojepiske na pomoč v države tretjega sveta, ne obstaja.
