Za področje dolgotrajne oskrbe od 1. januarja velja krovni, sistemski zakon. Dejansko gre za najpomembnejši oziroma celo edini večji sistemski zakon, kar jih je Golobovi vladi sploh uspelo sprejeti. Še več, gre za enega najpomembnejših sistemskih zakonov za državljane, ki smo ga dočakali po 20 letih prizadevanj.
Kar bi torej ob odsotnosti drugih otipljivih rezultatov vlade lahko bil vsaj en razlog za zadovoljstvo, se sprevrača v razočaranje, še preden je zakon sploh dobro začel veljati. Zapletanje že pri prvi pravici je zelo slaba popotnica za vse druge, ki naj bi jih zakon prinesel in v zvezi s katerimi so pričakovanja zelo velika.
Zakon o dolgotrajni oskrbi je pripravila že prejšnja, Janševa vlada, ki ga je tudi pripeljala do sprejema v državnem zboru. A je nato nova vlada ocenila, da je tako pomanjkljiv, da je v praksi neizvedljiv. Očitala mu je, da ne zagotavlja niti sistemskega vira za financiranje dolgotrajne oskrbe niti usposobljenih kadrov. In s temi argumenti prepričala državljane, da so na trojnem referendumu glasovali tudi za spremembe zakona o dolgotrajni oskrbi in za enoletni odlog njegove uveljavitve. S tem si je vlada oziroma pristojno ministrstvo kupilo čas prav za ureditev vseh potrebnih podlag za – izvedljivost. Oziroma za to, da, če si sposodimo takratne besede ministra Luke Mesca, »dolgotrajno oskrbo v naslednjem letu postavi tako, kot si oskrbovanci in konec koncev vsi, ki jo bomo nekoč potrebovali, tudi zaslužimo«.
Naravnost ironično je, da prav tisti, ki so bili najbolj glasni ob nasprotovanju »neizvedljivemu« zakonu, ki so ga pripravili še na ministrstvu Janeza Ciglerja Kralja, danes nosijo odgovornost za to, da je tudi njihov novi zakon za zdaj bolj ko ne mrtva črka na papirju, sprejeti niso niti še vsi podzakonski predpisi. Ministrstvu za solidarno prihodnost še ni uspelo spraviti v življenje niti prve pravice, do oskrbovalca družinskega člana, saj še vedno ni informacijskega sistema, ki bi omogočal izdajo odločb.
Tisti, ki so računali, da bodo prevzeli skrb za svojega obnemoglega svojca, in so zato tudi pripravljeni zapustiti trg dela, kar je zahtevna odločitev že sama po sebi, morda še več mesecev ne bodo vedeli, pri čem sploh so. Da njihovi svojci pomoč potrebujejo danes, je odveč omenjati. Pristojni torej ponavljajo pretekle napake, žrtev pa so že spet najranljivejši.
Zaplet je toliko bolj nesprejemljiv, ker naj bi zakon o dolgotrajni oskrbi v središče postavil prav posameznika, družbeni cilj, ki ga zasleduje, pa je, da starejši čim dlje ostanejo tam, kjer si želijo ostati – v domačem okolju. Da to ne bi ostale le floskule, je nujna sistemska krepitev neinstitucionalnih oblik dolgotrajne oskrbe, skupnostnih oblik pomoči in tudi neformalne oskrbe, na kateri v veliki meri temelji dolgotrajna oskrba, v prihodnje pa bo kvečjemu v še večji. Zakonu namreč grozi, da se pravice, ki jih bo prinesel, tudi v prihodnjem letu ne bodo mogle ustrezno izvajati zaradi zelo velikega pomanjkanja kadrov. Breme oskrbe bo s tem še bolj padlo na svojce.
In smo pri še eni zakonski ironiji. Zakon namreč ni predvidel možnosti, da bi oskrbovalci postali tudi upokojenci, pa čeprav po podatkih največji delež oskrbe prevzemajo prav mlajši upokojenci oziroma upokojenke. Kaj jim država s tem sporoča? Vaša pomoč je dobrodošla, a le dokler nič ne stane, pa čeprav ta isti državni proračun prav po zaslugi njihove neformalne oskrbe veliko privarčuje.
