Vsake toliko časa je treba reči kaj nezaslišanega. Kar se ne sme reči. Najbolj nezaslišano vprašanje o invaziji na Gazo je v televizijskem intervjuju zastavil egiptovski komik Basam Jusef. Koliko Palestincev za enega Izraelca? Pokazal je primerjalni grafični prikaz izraelskih in palestinskih smrtnih žrtev skozi desetletja. Številke, ki jih najdemo v statističnih dokumentih urada za koordinacijo humanitarnih dejavnosti Združenih narodov, so fascinantne.
Leta 2008 je bilo ubitih 33 Izraelcev in 899 Palestincev. Leta 2009 je bilo ubitih 1066 Palestincev za 11 Izraelcev. Leta 2014 je bilo ubitih 88 Izraelcev za 2329 Palestincev. Razmerje je vedno enako. Leta 2020 so bili ubiti trije Izraelci za 30 Palestincev. (Vir je https://www.ochaopt.org/data/casualties.) Jusef se je vprašal, kakšen je danes menjalni tečaj za izraelske žrtve. Koliko ubitih Palestincev je danes vreden en ubit Izraelec? Zelo veliko. Prvi dan napada oboroženega krila Hamasa na ozemlje Izraela smo to vprašanje zastavili v Dnevniku. Kot povprečje smo vzeli običajno razmerje 20 proti 400. Za pomiritev 1400 Izraelcev bi bilo treba ubiti 25.000 Palestincev. Ah, zdelo se je nemogoče. Nezamisljivo. Vraga! Zdaj se približujemo polovici te številke, napad pa se je šele dobro razvil. Jusefovo vprašanje je na mestu. Kolikšen je danes menjalni tečaj?
Med ubitimi je okoli 5000 otrok. Mala telesa, zavita v bele mrtvaške prte, tudi v najbolj zadrtih okoljih vzbujajo nekaj nelagodja. Polovica žrtev sistematičnega bombardiranja Gaze je resnično nedolžnih. Članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti Alenka Šelih je prav z njihovo nesporno nedolžnostjo utemeljila predlog akademije za ustanovitev posebnega kazenskega sodišča za vojne zločine proti otrokom. »Oni so najbolj ogroženi, najbolj nedolžni in najmanj zaščiteni,« je odgovorila na vprašanje, zakaj je prispevala svoj podpis. Kljub temu da so otroci del civilnih žrtev, zaradi katerih mednarodno kazensko sodišče lahko obtoži odgovorne za vojne zločine, bi poseben statut za otroke bil na mestu. »Kdor koli ubije človeka, je ubil ves svet,« je stavek, ki si ga v svojih svetih tekstih delijo judje, muslimani in kristjani. Pobudo so člani akademije poslali generalnemu sekretarju Združenih narodov in na naslove slovenskih političnih predstavnikov. Tine Hribar, ki je prvi podpisnik pobude, je zelo medel odziv slovenske politike pripisal malomarnosti, morda tudi nesposobnosti.
Sistematično ubijanje otrok je posebna kategorija zločinskega pristopa k vojni. Vsi, ki so v vojnah ubiti, niso žrtve zločinov. Vojaki in vojakinje nosijo uniforme zato, da v njih ubijajo in umirajo. Vse drugo je propaganda. V vsaki državi je veliko civilne infrastrukture, ki v vojni mimogrede postane legitimna vojaška tarča. Veliko civilistov dela v zgradbah, ki so vsaj na zemljevidih del oskrbovalnega vojaškega zaledja. Če zletijo v zrak, ni treba takoj kričati vojni zločin.
V situacijah, ko število ubitih žensk, starejših in otrok neskončno presega število ubitih vojakov, pa ni nobenega dvoma, da so žrtve vojnih zločinov. To smo videli od blizu v Vukovarju, Mostarju, Srebrenici, Sarajevu, Bagdadu, Basri, Mosulu, Alepu, Sani in mnogih drugih mestih. Otroci med njimi so nezaščiteni in z vsakim umreta vsaj dva svetova. Sistematično ubijanje ne sme ostati nekaznovano. Če ni pravice, ostane samo še maščevanje.
