Na tem mestu ne nameravamo pogrevati večne debate o tem, kakšno je pravo mesto koncesionarjem v javnem zdravstvenem sistemu, ker pri tem ne pridemo nikamor; nesporno pa je koristna debata – in to je novela zakona o zdravstveni dejavnosti ustrezno načela – ali naj bodo koncesionarji zavezani k nepridobitnosti ali ne, torej ali naj jim bo omogočeno prelivanje dobičkov, ustvarjenih na račun javnega zdravstva, v tržno dejavnost. Poslanci koalicije so se, enotno, odločili za koncept nepridobitnosti pri koncesionarjih; tu, moramo priznati, veliko bolj smiselno od Boštjančičevih argumentov, da bi to lahko (!?) »imelo negativen vpliv na izvajanje storitev v okviru javne zdravstvene mreže«, zvenijo teze Levice, da se koncesionarji usmerjajo na tista področja zdravstvene dejavnosti, kjer je plačilo (iz javne zdravstvene blagajne) v primerjavi s stroški opravljenih storitev največje, saj javni zavodi te izbire nimajo; poleg tega pa namen zdravstvene dejavnosti ne more biti ustvarjanje dobičkov za lastnike zasebnih podjetij, ampak je to lahko zgolj in le zagotavljanje zdravstvene oskrbe prebivalstvu.

Foto: Luka Cjuha
Boštjančičeva naivnost ali “interesi”?
Mimo vedno zabavne trditve, da česa takšnega ne pomnijo niti najstarejši prebivalci, velja ob pismu finančnega ministra Klemna Boštjančiča poslancem lastne koalicije, naj še enkrat razmislijo o predlogu novele zakona o zdravstveni dejavnosti, ki so ga v DZ dopolnili po lastni vesti, kar je omenjenemu ministru »odneslo pokrovko«, dodati še tole: preseneča namreč ihta, s katero je Boštjančič krenil v bran koncesionarjem v zdravstvu, saj je s tem pokazal ne samo precejšnje nerazumevanje potreb sodobnega javnega zdravstvenega sistema, ampak je hkrati z intervenco v bran zasebnemu sektorju tvegal tudi nadaljnjo politično kariero. Kaj človeka napelje k tako brezumnemu in brezupnemu dejanju, je težko soditi, upamo pa, da bomo to uganko v prihodnjih mesecih lahko razvozlali.