Razmišljanje poklicnih vojakov je na tem terenu zelo jasno. Rakete so del konvencionalne oborožitve vsake vojske. O njihovi uporabi se razmišlja v okviru premikov taktičnih bataljonov in ofenzivnih strategij. Tukaj domišljija lahko poleti, kamor jo lahko nese. Če jih Ukrajinci dobijo, bo spopad za spoznanje bolj zanimiv. Nič več. Med konvencionalno oborožitvijo čudežnega orožja ni.
Kaj pa uporaba jedrskega orožja? Resni vojaki o tem molčijo. Tudi o teoretični možnosti uporabe atomskih bomb se razen v bunkerjih, kjer se grejo računalniške igrice, ne reče niti besede. Razlog je preprost. Vojna je za profesionalce simpatična, dokler njen izid ni v naprej gotov. Pri jedrski vojni pa je vse v naprej jasno. Konča se, ko vse vpletene strani ostanejo brez vojakov. Za to ni treba več kot nekaj dni. Vpletene pa so vse strani neba. Zato vojaki raje ne kličejo hudiča. O jedrskem orožju ne čvekajo. To počnejo diletantski politiki. Jedrske bombe praviloma tudi niso del konvencionalne vojaške hierarhije.
Od ruske totalne invazije na Ukrajino pred dvema letom in pol je v Evropi in Ameriki vedno znova slišati iste pomisleke. Kaj se bo zgodilo, če Ukrajini dostavimo orožje, ki seže na ozemlja Ruske federacije? Takoj je nastopil pomislek, da bi to lahko pomenilo tretjo svetovno vojno. Moskva bi namreč lahko reagirala s taktičnim jedrskim orožjem. To pa res ne bi šlo. Iz tega bi sledila jedrska svetovna vojna. Neprijetno. Že petdeset eksplozij običajnih atomskih bomb bi bilo dovolj, da izbriše zadnjih deset tisoč let civilizacije.
Približno toliko, kot je let civilizacije, je na svetu tudi jedrskih bomb. 12.100. Združene države jih imajo po zadnjem štetju 5748, Ruska federacija 5580. Preostanek si deli še šest držav. Zanimivo je, da Ukrajina, ki je v jedru svetovne zaskrbljenosti, nima niti ene. Leta 1995 jih je imela 1900, vendar se jim je odpovedala v zameno za garancije jedrskih velesil, da jo bodo v primeru napada branile. Vso srečo. Če bi Ukrajina ohranila jedrske bombe, se ne bi bala pogajanj z Rusko federacijo o svojih mejah. Če se narod brez bomb pogaja z jedrsko državo, konča tako kot Palestinci. V množičnih grobovih sredi mest, na katerih vihra tuja zastava. Izrael ima 90 jedrskih konic, Palestinci niti ene. Tudi noben njihov zaveznik nima niti ene jedrske konice.
Ukrajini jedrskih bomb ne bo posodil nihče. Njenih ji ne bodo vrnili. Edino, kar ji omogoča kolikor toliko aktiven položaj v konvencionalni vojni, je ustrezna konvencionalna oborožitev. Fronto lahko stabilizira samo s preselitvijo vojne iz zraka na ozemlja Ruske federacije. Rakete dolgega dosega bi ukrajinski vojski omogočile razbitje ruskih enot, preden se premaknejo na ozemlje Ukrajine. Nekakšno ravnotežje konvencionalnih sil bi se vzpostavilo. Brez tega bo Ukrajina poražena v vojni z Rusijo. To bo v zadrego spravilo Evropsko unijo, ki bo izpadla politično razdrobljena, ekonomsko šibka in vojaško nesposobna. O razmerah z Rusko federacijo se bo potem enakopravno lahko pogajala samo Francija, edina članica EU, ki ima jedrsko oborožitev. Zastonj to ne bo. Vsaj angleščino kot pogovorni jezik bo treba v Evropi zamenjati s francoščino. S Francozi se nihče ne bo pogajal v angleščini.
