Bili so časi, ko se je zdelo, da se svet spreminja na bolje, v prid državljanskim pravicam in svoboščinam ter manjši državni represiji, ob katerih se bodo negativni družbeni pojavi, kot je prostitucija, reševali skozi družbene mehanizme in jih je bolje dekriminalizirati, ker to udari tudi ženske; te sodelujejo iz eksistenčne nuje, zato jih je treba opolnomočiti, da dobijo druge možnosti preživetja. V določeni meri je to ponekod prineslo dobre učinke. A zapluli smo v čase, ko se je prostitucija povezala s trgovino z belim blagom, ki na valovih migracijskih tokov vse bolj preplavlja Evropo. V ekonomističnem žargonu bi rekli, da ta zločinska veriga sama ustvarja trg, povpraševanje in ponudbo povsem brezpravnih žensk, v majhni meri tudi moških in otrok. Evropsko podzemlje je pekel nemisljivih zlorab.
Evropski parlament je minuli teden potrdil »Regulacijo prostitucije v EU ter njenih čezmejnih posledic in vpliv na enakost spolov in pravice žensk«, vodilna avtorica besedila, nemška demokratka Maria Nöichl pa je pojasnila, da po novi ureditvi »ženskega telesa ne bo več dovoljeno kupiti«, saj bo kriminalizacija zadela zvodnike in »odjemalce«. Evropski poslanec Milan Brglez je svoj glas pojasnil z dejstvom, da se »velika večina (žensk) v prostituciji znajde zaradi neposredne ali strukturne prisile«. Evropska komisija mora torej pripraviti zakon. Ali se bo, zdaj ko se je zatresla parlamentarna gora, rodila le miš, bo pokazal čas. Kršenje (spolne) nedotakljivosti ima nešteto obrazov, a malo dobrih obrambnih mehanizmov.
V luči vseh teh zlorab se morda zdi nedavni španski neprimerni poljub shakespearjanski »mnogo hrupa za nič«. Toda ali je treba vojne, da bi razumeli strah? Predstavljajte si, da ste v službi skupaj s kolegicami opravile izredno dobro delo, ki je pomembno prispevalo k uspehu podjetja. Ob priložnostni zdravici vas nadrejeni objame. Pravzaprav objame vse ostale, vas pa še zagrabi za glavo in poljubi na usta. Kaj se zgodi?
Zgodi se to: otrpnete. Ne morete dojeti. Tako nepričakovano je, da ne zmorete reagirati, zbegani, osramočeni pred sabo, pred drugimi, ujeti v situacijo, ki se je iz slavja v sekundi spremenila v nekaj drugega, kar vas ponižuje, ker vam ne da možnosti izbire. Zbegani so tudi ljudje okoli vas. Vsi skupaj se pretvarjate, da se ni nič zgodilo. Točno tako kot takrat, kadar nadrejeni vpije na enega izmed vas: vsi ste tiho. Vzgojeni smo v ponižanja.
Srečne so ženske, ki nikoli niso doživele takšnega ali drugačnega vdora v svoj »krog«, občutka, da je nekdo vdrl v tvoj intimni prostor nepovabljen. Tudi moških, ki so to doživeli, ni tako malo, le da o tem še bolj molčijo. Vzgojeni so v molk.
Zgodba o španski nogometašici Jenni Hermoso in njenem »šefu« Luisu Rubialesu je zato bolj pomembna, kot se zdi na prvi pogled, in nekoliko spominja na umor temnopoltega Rekie Boyda, ki je v ZDA sprožil gibanje Črna življenja štejejo. Ne, ker bi bila njegova smrt pomembnejša od premnogih prejšnjih, ampak ker je bila posneta in je končno lahko vsakdo videl, čemu policija reče »strokovni prijem«.
Tudi »Rubialesov poljub« (izraz se je na omrežju že začel uporabljati cinično, kot Judežev poljub) je postal viralen. Njegovemu argumentu, da ni hotel nič žalega, da je bil le evforičen, je treba verjeti. A ravno to je najbolj zaskrbljujoče: tako prežet je s svojo moško nadvlado, podprto z visokim družbenim položajem, da je izgubil občutek za mero celo v veselju. Kaj šele, če bi bil besen?
Seveda je dogodek sprožil neštete interpretacije, denimo tisto, da gre za kulturno razliko, v Španiji so komunikacijski kodi veliko bolj sproščeni kot drugod. Drži: kodi so različni, a prav vsi imajo svoje meje, ta poljub je prestopil tudi špansko. Sledila je »kontrola škode«, minimalizacija: Rubiales je vztrajal, da je bil poljub vzajemen, »njegova dekleta« so zmagala! (Tako nenehno govorijo tudi naši trenerji in novinarji, o »naših fantih«, »naših dekletih«, kot bi šlo za osnovnošolce, ne pa odrasle, profesionalne športnice in športnike, ki trenerjem in funkcionarjem omogočajo lepe zaslužke. In kjer spolna nadlegovanja, kot beremo, trajajo leta.). Ko je Jenni Hermoso zanikala »vzajemnost« in spregovorila o nelagodju, se ji je celo opravičil. Na tej točki je še imel možnost za neboleč izhod: mirno vztrajati pri svojem opravičilu in počakati, da veter mine. A je bil petelin v njem močnejši, vrnil se je k zanikanju, začel je žaliti, trmariti, igrati na usmiljenje in se sklicevati na družino. Gladovna stavka njegove matere se je zdela kot norčevanje iz mater, ki so gladovale, ker so jim sinove odvlekli na bojišča; njenemu sinu se je majala le lukrativna funkcija.
Tudi starši hrvaških nogometnih razbijačev Bad Blue Boys so od države zahtevali ukrepanje, ko so njihove sinčke v Grčiji zaradi umora poslali v preiskovalni zapor. A Španija ni Hrvaška, Rubialesa zaradi njegovih ekscesov ni mogla braniti ne politika, ne športna politika, ne javnost. Ne, ker bi v državi živeli le visoko razsvetljeni borci za enakost spolov, ampak ker je val pljusknil predaleč, ker je kanaliziral vse frustracije zlorab. Upam, da Rubiales ne bo šel v zapor, to bi bilo povsem neproporcionalno. Bo moral plačati odškodnino? Verjetno. Kar ne bo napačno sporočilo. In kakšen je rezultat na terenu? Žensko nogometno moštvo je prvič v zgodovini dobilo trenerko namesto trenerja. Ni slabo, kajne?
