Utrujeni ste, a dobro veste, da morate ostati umirjeni, prijazni in potrpežljivi, saj se starostniki hitro vznemirijo, vznemirjeni so še počasnejši, še manj razumejo in slabše sodelujejo, delo zato ne steče. Zavedate se, da vam do konca delovnika ne bo uspelo opraviti vseh nalog, a vztrajate z umirjenostjo. »Sestra, samo malo bi vas zmotila,« vas s konca hodnika pokliče že šesta stanovalčeva bližnja to popoldne. »Koliko je pojedla naša mama za kosilo? Poje kaj več, zdaj ko smo se dogovorili, da jo boste bolj spodbujali?« Zberete misli, pojasnite vaša opažanja glede hrane. Zahvali se vam, iz izraza na njenem obrazu razberete, da je s pojasnilom niste zadovoljili. Odbrzite v sosednjo sobo. »Sestra, sestra, ste mojega očeta dopoldne posedli v voziček?« Medtem ko podpirate dlani, ki nemočno dvigujejo skodelico k ustom, vam misli uidejo domov: »Kdo ve, ali se je Anžetu uspelo dovolj dobro pripraviti za jutrišnji test iz biologije?« Ob pol desetih hitite domov. Vožnja po praznih nočnih ulicah in zavedanje, da vam je kljub vsemu uspelo dobro poskrbeti za stanovalce, vas umirita. »Anketa je pokazala, da so svojci nezadovoljni z oskrbo stanovalcev v domovih starejših,« radijski napovedovalec v trenutku razblini vaš mir v skelečo praznino.
Domovi starejših, temelj dolgotrajne oskrbe, so v škripcih zaradi pomanjkanja osebja. Kaže, da smo se kot družba odločili, da je prav osebje domov starejših krivec za nastalo situacijo. Ne zavedamo se, da s prstom kažemo na ljudi, ki jim z zadnjimi močmi uspeva preprečevati dokončen razpad sistema socialne oskrbe. Niso krivci. So edini člen v verigi, ki še ni zatajil.
Z nekaj znanja psihologije lahko napovemo nadaljnji potek dogodkov. Negovalno osebje bo sočutno skrbelo za stanovalce domov starejših le, če bo ob tem zmoglo poskrbeti tudi za zadovoljevanje lastnih potreb in potreb svoje družine. V trenutku, ko bo zaradi pretiranih obremenitev na delovnem mestu zagotavljanje lastnih potreb ogroženo, se bo delovanje njihovih možganov preklopilo na funkcijo »boj za preživetje«. Boj za preživetje pa ne vključuje sočutja. Od nesočutne do nehumane oskrbe je le kratek korak. Nesočutje je povezano tudi z odsotnostjo občutka krivde za izvajanje nehumanih praks. Ne, prav nič ni narobe z osebjem naših domov starejših. Preprosto pozabljamo, da so le ljudje.
Zatajil je zdravstveni izobraževalni sistem, ki si še zmeraj zatiska oči pred dejstvom, da se je struktura stanovalcev domov starejših radikalno spremenila v zadnjih tridesetih letih, da filozofija oskrbe stanovalcev izpred treh desetletji za današnji čas ni več primerna. Danes stanovalci domov starejših ne umirajo naenkrat, postopno usihajo, so večinoma nepokretni, več mesecev ali celo več let potrebujejo pomoč pri osnovnih dnevnih aktivnostih. Zdravstvena oskrba, usmerjena v ohranjanje življenja, ki je bila nekoč ustrezna, jim danes prinaša veliko nepotrebnega trpljenja, življenja pa ne zmore bistveno podaljšati. Če želimo izboljšati oskrbo stanovalcev in preprečiti izgorevanje osebja, moramo spremeniti filozofijo oskrbe stanovalcev. Izobraževanje naj bodočim zdravstvenim delavcem ponudi zavedanje, da je v zadnjem obdobju življenja zagotavljanje udobja veliko bolj pomembno kot ohranjanje življenja.
Zatajil je Nacionalni inštitut za varovanje zdravja, ki je spregledal edino pomembno epidemijo 21. stoletja – epidemijo osamljenosti starejših oseb. Pogrešamo stampedo priporočil, kako olajšati in preprečiti osamljenost starejših.
Zatajila je politika, ki raje usmerja denar v evropske bombe, ki pustošijo v nesmiselnih vojnah, kot v domove starejših, da bi ponovno postali privlačni za iskalce zaposlitev, predvsem pa, da bi zaposlenim omogočali pridobivanje novih znanj o oskrbi stanovalcev, da bi lahko reorganizirali procese oskrbe, da bi kakovostno oskrbo stanovalcev lahko zagotovili tudi z manj osebja in pri tem ne bi izgorevali. Politika v obupu predlaga, da bi starostnike oskrbovali tudi z roboti. Ideja robotizacije oskrbe lahko vzklije le v umu, vzgojenem v digitalnem svetu, ki mu je starost tuja. Uvedba robotov v domove starejših ne bo le povečala osamljenosti, osrednje stiske starejših oseb, povzročila bo socialno smrt stanovalcev. Biti sam, biti socialno mrtev, pomeni umreti. Si želimo, da domovi starejših postanejo evtanazijske ustanove za naše ostarele starše?
Naši starši so nam udobno sedanjost omogočili s številnimi odrekanji. Kot družba očitno ocenjujemo, da so odrekanj vajeni, zato se nam zdi nepotrebno, da bi denar trošili zanje, za njihovo kakovostno oskrbo. Saj bodo starši že potrpeli. Morda. Prepričan pa sem, da ne bi odobravali naše odločitve, da smo postali vojni navijači in hujskači, da nam ni škoda denarja za pobijanje nedolžnih ljudi in da nam je škoda denarja za dobrobit in napredek lastne družbe. Prav zares nas je lahko sram.
