Če bi na tem mestu začel naštevati vse zgrešene poteze, vse napačne kadrovske rošade in naravnost katastrofalno komuniciranje celotne firme, bi bila slika dokaj klavrna. Morda tudi zaradi nas, ki vedno pričakujemo preveč in stavimo na novopostavljenega konja na šahovnici. In preden ta novi konj spozna, da so mu vsi okoli nastavili šah mat pozicijske figure, je pečen na celi fronti. Skratka, Robert Golob in ekipa imajo alibi za vse, kar počnejo, v teh, ki Sloveniji ne želijo nič dobrega, in v vseh tistih, ki ne znajo normalno sobivati v opozicijskih vrstah. Vendar zaradi tega niso razbremenjeni odgovornosti, ki so jo prevzeli pred dvema letoma in pol. Ta odgovornost pa razkriva, da je največji problem kar v njih samih. Da je vodstveni kader novonastale firme nedorasel postavljenim nalogam, nesposoben izpolniti obljube in na trenutke popolnoma izgubljen. Izgubljen tako v strateških odločitvah kot v taktičnih manevrih in akcijskih korakih.

Kako voditi tim do cilja, se uči na šolah, prebira v knjigah in razlaga na seminarjih. Velja pa nekaj temeljnih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, če hoče ekipa priti na cilj.

Prvič, vsi v ekipi morajo videti smisel v tem, kar počnejo. Delniške družbe ne vodiš zato, ker si pač zmagal na volitvah, in se stalno sklicuješ na ta začetek. Še huje je, da se začneš sklicevati na en sam smisel, in to je, da na tem mestu ni nekdo drug. Torej, v trenutku, ko je smisel vodenja v tem, da firme ne vodi Janez Janša, je nekaj hudo narobe.

Drugič, vsi v vodstveni ekipi morajo verjeti, da bodo to lahko tudi dosegli. Recimo, da verjamejo v vse, kar so obljubili v času, ko so še iskali našo podporo, naš glas na volitvah in našo privolitev v začrtano smer nove firme. Zdaj vidimo, da očitno nihče v vodstveni ekipi ni verjel, da lahko izpolnijo obljube. Predvsem obljube o reformah, obljube o drugačnem vodenju in obljubah, da bo strokovnost premagala politiko na vsakem koraku. Kako se to dogaja v praksi, smo videli ničkolikokrat. Nazadnje ob neizvolitvi kandidata za guvernerja Banke Slovenije, ki ga je predlagala predsednica Nataša Pirc Musar.

Tretjič, ekipa mora biti vztrajna. V dobrih dveh letih smo ves čas spremljali eno samo revidiranje začrtane poti. Največkrat so se kurzi spreminjali glede na razpoloženje javnosti, rezultate javnomnenjskih raziskav in medijskih razkritij. Že kar šolski primer je umik referenduma o drugem bloku jedrske elektrarne v Krškem.

Četrtič, vsak v ekipi mora videti širšo sliko. Tu je vodstveni kader nove firme popolnoma odpovedal. Vsak je namreč gledal le na svojo stranko, svoj resor, svoje projekte, svoje proračunske apetite in svoje kadre. Nobenega pogleda izza postavljenih ograj in banalnih interesov, ki so branili svoja ozemlja. Izvršilna ekipa je delovala po principu »to je moje in pika«. Nihče nima pravice, da se meša, še manj kritizira ali celo direktno nasprotuje odločitvam. Najbolj smešno pa je bilo vse skupaj v trenutku, ko so se začeli celo v vrhu posameznih oddelkov neusmiljeni boji za svoj prav. To, kar se je zadnje dni dogajalo v Levici, je ne le smešno, ampak simptomatično. V trenutku, ko vsi tolčejo po Levici kot radikalni in skrajni stranki, ta začne očiščevalni proces znotraj sebe. Zamrzne članstvo Mihi Kordišu s pojasnilom, da je preveč radikalen. Preveč levi.

Petič, v ekipi morajo vsi znati dobro komunicirati. Na tem področju so se vsi v vodstvu obnašali podobno, kot se obnašajo vsi, ki dobijo funkcije v firmah. Prepričani so, da jim s funkcijo pride v paketu tudi sposobnost komuniciranja. Prepričani so, da je komunikacija poveljevanje. Delitev ukazov in nalog. In na tem področju so padli na celi črti tako v interni kot eksterni komunikaciji. Več ali manj je šlo za improvizacijo in pojasnjevanje, da nečesa niso mislili tako, kot smo mi razumeli.

Šestič, med njimi mora vladati absolutna empatija. O tem je najbolje molčati. Iz aviona se vidi, da se v vodstvu firme na marajo. Da si skrivajo informacije, nastavljajo medijske afere in za hrbtom grdo govorijo drug o drugem.

Sedmič, morajo imeti smisel za humor. V principu vsak, ki dobi funkcijo v vodstvu, izgubi osnovni smisel za humor. Naenkrat je vse smrtno resno, okoli same zarote in na obzorju same katastrofe. In konec koncev, če je vrhunec smisla za humor videonagovor predsednika vlade, kako naj peremo cunje s poceni elektriko, oziroma domislica njegove partnerice Tine Gaber z vudu lutko, potem nam je jasno, da gre novonastala firma v franže. In nobena strateška vplivnica ne more trenda obrniti v drugo smer ...