Začne se s sloganom Nemogoče je mogoče. Ta reklama za Kovinotehno iz leta pred osamosvojitvijo je bila posneta prav tam. V Ameriki. In to ne v New Yorku, temveč vseh njenih odročnih koncih. V tistih koncih, ki so letos spet izvolili Donalda Trumpa za svojega predsednika. Kot bi neposredno iz njihovih ust »nemogoče je mogoče« postalo realnost. Takšna filmska zgodba. Hollywood ali pa Bollywood. Je čisto vseeno. Fikcija postane še kako resna vsakdanjost.
Drugič, Amerika ni Slovenija, pa čeprav bo že drugič prva dama postala včasih naša Melanija Knavs. Zdaj ameriška Melania Trump. Prvič se je z možem Donaldom Trumpom preselila v Belo hišo z nepremagljivim sloganom Naredite Ameriko spet veliko. Drugič se bo tja vselila zaradi popolnoma zgrešene kampanje Kamale Harris. Po tistem strelu v uho njenega moža je bila zmaga tako rekoč zagotovljena. Po umiku Bidna in vstopu Kamale pa pod vprašajem. Ni se natančno vedelo, na kateri strani je zdaj Bog. Na strani Trumpa, ki je izpustil le nekaj kapelj krvi, ali na strani Kamale, ko je Biden dobesedno izkrvavel pred kamerami na soočenju s Trumpom.
Tretjič, lahko bi se reklo, da so demokrati podcenjevali tistih nekaj kapelj krvi. Da vprašanja o tem, kdo bo novi predsednik ZDA, sploh ni bilo. Oziroma da so demokrati vse bolj možno zmago suvereno spremenili v poraz. Demokrati tam čez lužo enostavno nimajo nosu za dobre slogane in dobre ter zapomljive pozive. Verjamejo, da so volilci dovolj pametni, da ločijo dobro od slabega. Jok, še enkrat, Amerika ni Slovenija. Donald ni naredil nič novega. Rohnel je s svojimi apokaliptičnimi napovedni, izmišljotinami in pod nosom mahal z napihnjenimi strahovi. Vsi okoli Kamale pa so se v bistvu obnašali, kot da so v Sloveniji. Kot da je dovolj, da si proti. Skratka, vpiti proti Donaldu bo prineslo zmago. Slikati Donalda kot nesprejemljivega, nezmožnega, nedoraslega torej, kot nekega primitivca in avtokrata, je bila misija nemogoče. Amerika pač ni Slovenija. Pika. Tam te viže ne vžgejo.
Ravno obrnjeno. Volilci v nasprotovanju ne vidijo perspektive. Volilci zahtevajo odločnega voditelja. In močni so največkrat tisti, proti katerim letijo negativne puščice. Lahko je ta strategija uspela pred štirimi leti, ko je bil Donald na vrhu. Takrat so negativnosti letele na vse, nad čemer so bili razočarani volilci. Tokrat je bil Donald v opoziciji. In če si v opoziciji, ni šans, da te tisti na vrhu premaga s tem, da te prikazuje kot nemogočo izbiro. Še enkrat. Nemogoče je mogoče domuje tam onkraj luže.
Četrtič, Donald je vedel, da ne more izgubiti. To je bila njegova moč. Vedel je, da se v Ameriki zgodovina ponavlja. Pa ne kot farsa. Tako kot se je šele drugič zgodilo, da je nekdo ponovil mandat po štiriletni pavzi, tako se je tudi drugič zgodilo, da je Donald premagal žensko tekmico. Donaldu so ženske pisane na kožo. V vseh pogledih. Se lahko še tako zgražamo, še tako zamahujemo z roko in zavijamo z očmi, Donald je rojen, da jih premaga. Ker proti njegovemu žargonu ni obrambe. Ne moreš mu parirati. Lahko se samo preleviš v ranjeno in užaljeno srno in upaš na simpatije. Ja, Amerika ni Slovenija. Pri nas pač neki Pavel Rupar ne more postati predsednik. Pika. Lahko pa odigra vlogo klovna in dobi pet minut medijske pozornosti.
Petič, mnogi so zgrešili pri ocenah Donalda točno v tem. Prepričani so bili, da je navaden klovn. Da pač igra eno od vlog v svojem življenju. Da ne misli resno, da ne verjame in uživa v tem, da bega nasprotnike. On pa misli skrajno resno. V tem je vsa zgodba. Nasprotniki, torej demokrati, so verjeli, da volilci morajo spregledati blef. Da Donald v rokah sploh nima močnih kart. Jok, njegove karte so bile še kako močne. Z jasnimi aduti čistih skrajnih napovedi. Z aduti, s katerimi se lahko poistoveti več kot sedemdeset milijonov Američanov. Lahko naša predsednica Nataša Pirc Musar upa, da novi predsednik ne bo uresničil napovedi iz predvolilnih pogromov nad vsemi, ki mu ne ustrezajo, ampak v drugo gre lažje kot v prvo. Če je Donald v prvo stopil na vrh kot napaka, kot motnja, kot eksces, je zdaj tja stopil kot rešitev. Rešitev za vse tiste, ki jih niso zaznale nobene ankete, in vse tiste, ki niso bili na nobenih srečanjih z njim. To so pač tisti, ki verjamejo, da si zaslužijo več. Verjamejo, da nekdo drug uživa na njihov račun. In tu je Amerika še kako podobna Sloveniji. Morebitni uspeh desnice in skrajne desnice čez slabi dve leti bo temeljil točno na tem. Na glasovih tistih, ki jim dol visijo gospodarski kazalci. In dol jim visijo ideologije, neonacisti, avtokrati, lažnivci ali pa bedaki. Prav nič jim niso mar socialna stanovanja ali skrb za okolje. Še manj, kaj se bo zgodilo z energetsko prihodnostjo Slovenije.
Uspeh te opogumljene desnice bo temeljil na vseh tistih, ki se čutijo prikrajšane. Čutijo, da je nekdo drug dobil tisto, kar je v resnici pripadalo njim. Janez Janša je v torek zvečer lahko zadovoljno odpiral šampanjce ...
