Zdi se kot zakleto: najprej je udaril covid, ki se je starejšim zdel kot božja kazen, mlajšim pa kot science fiction o pobeglem virusu iz laboratorija. Da je v tem filmu dobil glavno vlogo J. J., je bilo nujno, brez njega bi bila to le huda pandemija, z njim pa veliki koruptivni posli za »naše«, kazni za rogljičkarje in lep poskus zamenjave ljudstva. A seveda je bil covid v prvi vrsti zdravstvena tragedija, ki jo je, in tega ne smemo pozabiti, še povečal minister za zdravje Tomaž Gantar, ki je odredil, da si ostareli ne zaslužijo bolnišničnega zdravljenja, in so jih izolirali v upokojenskih domovih brez prave zdravstvene oskrbe, ponekod pa v začasnih prostorih, kjer so umirali dezorientirani, daleč od svojcev; vožnja med občinami je bila prepovedana.
Gantar, zdravnik, je tako legaliziral opustitev strokovnega zdravljenja za določeno kategorijo prebivalcev. Gantar je bil tudi tisti, ki je dovolil nezaslišano: ptujski zdravniki so si začasno sprivatizirali javno bolnišnico in jo zaprli za paciente s covidom. Zdravniške organizacije so takrat Hipokratovo prisego skrile pod kamen.
Potem je bil požar na Krasu in k sreči je nova vlada poslušala gasilce in civilno zaščito, ne pa kakšnega gantarja, ki bi odrejal, koga bomo pogasili, koga pustili zgoreti. Zdaj so sledile še poplave, ob katerih se je potrdilo strahotno spoznanje, da so hujše od požara, da vodi še težje uideš kot ognju, da je njena moč še veliko večja, posledice pa še strahotnejše.
Kako bo torej to s katastrofami posuto premiersko kariero speljal Robert Golob? Zdi se, da je v resnici boljši operativec kot politik in da je tudi ob poplavah tako kot pri požarih znal prisluhniti stroki veliko bolj kot pri družbenih in političnih odločitvah, kjer njegova nedoslednost, konfuznost in odločevalski salto mortale sprožajo zmedo, nezaupanje in kritiko. A tudi tu ga lahko odnese druge vrste ujma: partikularni interesi občin oziroma županov, ki so desetletja voljno asistirali zahtevam kapitala in vplivnih posameznikov glede prostorskih načrtov, medtem ko je država vodotoke razumela predvsem kot polje naložb (z nedvomnimi osebnimi koristmi ministrov – glej Andrej Vizjak). Na nekoč čudoviti Veliki planini tako na primer z evropskim denarjem (!) gradijo absurdno šestsedežnico namesto sedanje dvosedežnice, in to za tri ostarele, pet otrok in deset lenih lastnikov novonastalih vil, spodaj pa je Kamniška Bistrica odnesla hiše, mostove, ceste. V Ratečah so za potrebe SP v Planici uničili planiško moreno in vodovarstvena območja, država pa v Ratečah načrtuje še 100 parkirnih mest za par dogodkov na leto! Z javnim denarjem se dela kot svinja z mehom.
Je ta proces možno obrniti? In kdaj, če ne zdaj? Bo država končno začela opravljati svojo nalogo, bo zaščitila najpomembnejši javni interes, našo varnost, in bo občinam nataknila uzde, sankcionirala pa župane, ki kršijo zakonodajo? Je mogoče postopke skrajšati? Če pomislimo, da zdaj milijon varovalk zavlačuje odločitve več let, a so te na koncu tako katastrofalne, kot se nam kažejo zdaj, jim hitrost morda ne bo škodila, ampak koristila? To, se mi zdi, je prišlo na misel Golobu, ko je majajoč z glavo poslušal Vladimirja Prebiliča, predsednika Skupnosti občin Slovenije, ki je pojasnjeval, kako so za to potrebna leta. (Prebilič je župan Kočevja, kjer je tovarna Melamin leta ignorirala presoje vpliva na okolje. Potem je počilo.)
Bo torej vladi uspelo ukrotiti vode ne le z betonom, ampak tudi z učinkovitejšim in cenejšim urejanjem vodotokov in razlivnih površin? Se pravi, ne popustiti zgolj gradbeni stroki, ki ima priložnost stoletja in bi gradila tudi na Triglavu, če država plača, ampak uporabiti trajnostne rešitve, končno poslušati tiste, ki so leta in leta opozarjali, kaj se bo zgodilo? Za ceno tega, da bo treba marsikje ljudem naliti čistega vina: ne, tukaj ne morete več živeti, je prenevarno. Jim dati nadomestna zemljišča in vso podporo, da začnejo življenje drugje in se ne ponovi martirij »boja na požiralniku«.
A ni še konec: tla se tresejo in kmalu se nam lahko zgodi potres. Če se zgodi potres, se nam bo zgodila »Hrvaška«, ker se bo tudi pri nas razkrila še ena grozljiva nemarnost države, na tisoče in tisoče potresno nevarnih blokov in hiš, ker protipotresne prenove starejših objektov praktično ni.
In na koncu: ne smemo pozabiti na še eno katastrofo, ki je potihnila, a ravno tako ubija: razsuto zdravstvo. Ja, tudi ta je na premierjevih plečih, to je sam zakuhal, prepozno priznal napako, nato presekal vozel brez plana B, zdaj pa kot da je zdravstvo na ledu, kot da lahko počaka ali kot da ima Golob petdeset odličnih kandidatov za ministra, a se še odloča. Seveda nima kandidata, ki bi bil zares sposoben in tudi pripravljen prevzeti skrajno nehvaležno funkcijo. Pravzaprav ne, ni res, ima kandidata, zelo dobrega kandidata, morda tako dobrega, da ga spravlja v mučno situacijo, ker se mora ob njem izjasniti, ali res hoče javno zdravstvo, ali pa nas je od vsega začetka skušal bolne prepeljati čez vodo. V mislih imam seveda dr. Andreja Trampuža, tistega zdravnika, ki se je ponudil, da zaokrene zdravstvo natančno tako, kot je Golob obljubljal aprila lani. S tem, da Trampužu niti ne odgovori, pa pošilja skrajno skrb vzbujajoče sporočilo.
