Po javnomnenjski anketi Vox populi, ki smo jo objavili v ponedeljek, znaša politična preferenca SDS trenutno 23,1 odstotka – toliko imetnikov volilne pravice je povedalo, da bi na parlamentarnih volitvah volili za Janševe demokrate. SDS je danes stranka izrazite (a še vedno nezadostne!) relativne večine in je zavoljo njenega nepremakljivega predsednika Janeza Janše tudi nesporna sila kontinuitete. Za SDS je to dobro in je slabo.
Dobro je, ker je iz SDS naredil edino slovensko politično stranko, ki zna razmišljati strateško in svojega političnega delovanja ne načrtuje od enega do drugega sporočila za javnost ali selfija. To je tudi edina stranka, ki lahko v center Ljubljane z vseh koncev države dostavi več kot 10.000 ljudi, ki 100-odstotno zaupajo svojemu voditelju. Vse druge stranke, ki so ponoči mokre od sanj, da se kosajo s političnim in organizacijskim aparatom SDS, so v primerjavi z njo kvečjemu pionirske organizacije. Daleč največ zaslug za to ima SDS-ov maršal, ki je dober politični analitik, strateg in prekanjen politik. V tednih, ko politična konkurenca teka po dvorišču kot obglavljene kokoši, SDS po regijah premišljeno organizira javne tribune, ki rohnijo čez ljubljanski centrizem, podpihuje nestrpnost do migrantov in pri tem vešče izkorišča komunikacijske napake vladnih kljukcev, kot veliko otvoritev volilne kampanje pred evropskimi volitvami pa je včeraj organizirala standup šov, na katerem je stranka brila norce iz že ponarodelih in spodletelih domislic premierja in njegovih sodelavcev. Če stavka v vsaki slovenski vasi ne bi bila edina impozantna politična stvaritev zadnjih dveh let in če bi razvpite vplivnice iz premierjeve okolice zmogle razumeti in »nasloviti« dejanska občutenja ljudi, Janša ne bi našel gradiva za svoj polurni, seveda tudi spretno demagoški pogrom čez politično nesposobnost vladajočih. Tako pa je dobil priložnost, da se je kongresnemu občinstvu in kameram predstavil kot edini relevantni politični »influencer«, saj »drajva« stvarna vprašanja, pričakovanja in strahove prebivalcev te države. Golob je, je sinočnje sporočilo s Kongresnega trga, v primerjavi z njim vrabček, ki se šopiri z belimi športnimi copati in v kameljem plašču. Velikega shoda SDS na Kongresnem trgu ne bi moglo biti, če vstopnic zanj ne bi že dve leti prodajali v Golobnjaku.
Slabo za SDS pa je, ker Janša kljub tisočem zborovalcev na volišča ne more pripeljati vsaj 330.000 ljudi. Najmanj toliko glasov podpore bi potrebovala SDS, da bi suvereno zmagovala in njene politične ambicije ne bi bile odvisne od raznih toninov, logarjev, virantov, erjavcev in drugih nezanesljivih podrepnikov velikega vodje. Vsakršne druge volilne zmage se slejkoprej izkažejo za pirove in niso »strateškega pomena« (J. Janša). Volilni plafon je SDS pod Janšo dosegla leta 2008, ko je za njo glasovalo 308.000 ljudi, a je tudi takrat ostala na suhem. Če hoče stranka naboj političnega mitinga pretopiti v volilni rezultat, ki bo primerljiv z najboljšimi izkupički LDS, SMC ali GS, mora zamenjati predsednika, druge poti ni. In izpostaviti nestrpnost do migrantov, ker lahko z njo ujame v svoje mreže tudi kakšnega levičarja.
Janša se teh omejitev zagotovo zaveda. Na včerajšnjem zborovanju SDS tako ni bilo ljudi, ki so razočarani pobegnili od Goloba. Shod je bil namenjen mobilizaciji volilcev desnosredinskih strank, ki bi lahko glasovali za NSi, SLS ali kakšnega od teh »krjavljev« (J. Janša), s tem pa bi SDS lahko odškrnili dva pričakovana mandata v EP. To je tudi razlog, zakaj je od »pomladnega trojčka«, ki se je trideset let rad bratil na takih zborovanjih, včeraj ostal samo enojček: dva sta na desni postala odveč.
