Velik civilizacijski dosežek, ki so ga Britanci zapustili Indiji, Pakistanu in Afriki, je kriket. Človeku, ki ni bil rojen v Združenem kraljestvu ali ni živel pod britanskim gospostvom, je to popolnoma nerazumljiva igra. V Veliki Britaniji se rodijo z vgrajenimi pravili, v kolonijah pa so jih počasi absorbirali skozi desetletja pospravljanja krogel za belimi igralci in postavljanja stebričkov.

Igra združuje ravno pravo mero kombinacije agresivnosti s pasivnostjo, visokonososti vladajočih razredov in populistične atraktivnosti za izbrane množice. Brez ustreznih šol tudi besed ni mogoče razumeti. Mežičani in Črnomeljčani, ki v Sloveniji gojijo to starodavno igro, pa zmajujejo z glavo nad tem, da bi tukaj bilo kaj težko razumeti.

»Ni kaj razumeti,« so odločni. »Na igrišču sta dve ekipi. Za eno moraš navijati.« Vendar lahko tekma traja cel teden, po več ur na dan in večino časa ni čisto jasno, za kaj navijaš. Igra ima geostrateške implikacije. Kriket so si izmislili Evropejci. Sicer v dislociranem objektu na Britanskem otočju, vendar še vedno v objemu kontinenta. Mnogo let so na tekmovanjih svetovnega prvenstva Angleži zastopali tudi interese Evropske unije. In šlo jim je zelo dobro. Zdaj, ko so se ponovno odločili za samostojno pot, so poglede ponovno usmerili na svoje nekdanje kolonije. Rezultat je razveseljiv za vsakogar, ki Angležem ne želi nič dobrega.

Letošnjega oktobra je britanska ekipa v svetovnem prvenstvu igrala proti Pakistanu. Tekma je v treh etapah trajala cel mesec. Prvi test, kakor rečejo tekmi, je trajal sedem dni. V belo oblečeni Angleži so s kozarci gin&tonica v rokah gladko zmagali. Po enem tednu je bil rezultat 823 proti 556 za angleško ekipo.

Tri dni kasneje so v prelepem sončnem jutru začeli drugo tekmo. Pakistanci so krenili z elegantnimi poskoki in v štirih dneh počistili z Angleži. 366 proti 291.

V tretji igri so Angleži z žrebom dobili prvi udarec. Strumno so pogledali proti pakistanski enajsterici in se junaško vdali. Pogrnili so pri prvem udarcu. Sem in tja so tekali samo tri dni. Pakistan – Anglija 344:276. V svetovnem prvenstvu je Pakistan dobil 12 točk, Anglija 0. Podobno je bilo mesec dni prej v Avstraliji na septembrskih igrah. Anglija je spektakularno začela in prav tako spektakularno propadla proti svoji nekdanji koloniji. Avstralija je vodila 158-2, 144-2, 133-2 in tako do kraja. Angleži so se izgovarjali na vreme, ves čas je deževalo. Avstralci pa kot da so bili rojeni v plohi.

Angleži se s turnej po svojih nekdanjih posestih pogosto vrnejo poraženi z razlagami, ki so vsaj toliko nerazumljive kot igra, ki jo igrajo. Pakistancem se ob vsakem umiku Anglije z repom med nogami dvigne nacionalni ponos do nebes. Ne gre samo za veselje nad zmago. Anglija je za Pakistance dežela, v katero se najbolj želijo izseliti. Tam jih je že skoraj dva milijona. Gre jim dobro in so zgled za vse ostale kolonije. Župan Londona je od leta 2016 Sadik Kan. Idealen produkt kolonializma. Je Pakistanec, ki se je rodil v Londonu. Njegova starša sta Pakistanca, ki sta bila rojena v Indiji, preden je Velika Britanija razdelila podkontinent na Indijo in Pakistan. Pred selitvijo v London sta iz Indije migrirala v Pakistan in od tam v Evropo. Kanov oče je vozil mestni avtobus, Kan pa je doštudiral pravo, postal socialist in bil na listi laburistične stranke najprej izvoljen za poslanca v parlamentu, potem pa za župana Londona.

Pakistan in Indija sta desetletja v vojni nizke intenzivnosti. Indijci niso mogli dopustiti, da Pakistanci delajo kariero, oni pa kuhajo v indijskih restavracijah. Riši Sunak je položaj obrnil. Naredil je še boj spektakularno kariero. Njegova starša sta Indijca. Le da je bil oče rojen v Keniji, ko je bila britanska kolonija. Da bi bila slika popolna, se je njegov ded preselil tja iz Pakistana. Njegova mama se je rodila v današnji Tanzaniji, ker se je njen oče iz Indije preselil tja, ker je dobil službo kot inženir. Vse to je bilo potrebno, da je Riši Sunak postal prvi Indijec, ki je zasedel mesto predsednika konservativne vlade.

Do tukaj bi celotno zgodbo lahko pripisali nizu logičnih naključij. Ampak konservativci so izgubili volitve, Sunak je odstopil in potrebovali so novega predsednika stranke. Izvolili so Kemi Badenoch. Nigerijskim staršem je bila rojena v Londonu. Vendar je celo otroštvo preživela v Lagosu v Nigeriji in v Združenih državah, kjer je njena mama predavala. V Veliko Britanijo se je priselila s 16 leti, postala skrajna desničarka in s ponosom govori, da »je migrantka prve generacije«. Naredila je zgledno politično kariero v konservativni stranki in računa, da bo po naslednjih volitvah premierka.

Kolonije vračajo udarec. Logično bi bilo pričakovati, da bo naslednji predsednik Italije prišel iz Abesinije. Avstrijski premier je lahko samo
Slovenec, predsednik mora biti Dunajčan iz Bosne. V novem svetovnem redu kolonije ne sijejo kot zvezde samo v nogometu.