Samoumevno je vendar, da je juha, ki se je skuhala pod svobodnim soncem globalnega prostega trga, prevroča zgolj za revni del sveta, medtem ko lahko bogataši na veke vekov žrejo, kolikor morejo, kajti z nekaj kockami arktičnega ledu, ki ti ga s hitro pošto dostavijo na dom, se še tako vroč krožnik spremeni v osvežujoč gaspačo, fino zmes, ki se prileže zlasti ob rekordnih poletnih temperaturah s sušo.
Bogatunska perverznost nima meja, a prav isto je z neumnostjo: medtem ko se trese gora in rojeva miš, nam čas polzi med prsti kot puščavski pesek, globalna srečanja, na katerih naj bi odločali, ali je na zeleno-modrem planetu Zemlja še vredno živeti ali ne, pa z nebrzdano odkritostjo, ki meji na prostodušnost, kažejo na to, da velik del tega sveta zeleno-modri planet razume kot vir zaslužka, pri čemer namerno ignorira, da si ga v resnici nikoli ni in nikoli ne bo zaslužil.
Vsaka samoumevnost je arogantna, a samoumevnost arogance je blazna. Poglejmo samo gospoda Goloba. Ni imel časa, da bi s svoje strehe odletel v Baku, revež, seveda ga ni imel. Njegovi tiči so ravno takrat sklicali zborovanje na električni napeljavi od levega do desnega vaškega droga in kdor koli bi v takem zapustil prizorišče, bi mu od silne napetosti scvrlo perje celo na daljavo, to je vendar jasno. Zato se reče daljno-vod, ne pa daljno-vid, kaj šele daljno-gled.
Gospod Golob na strehi ve. Priložnostni zleti lokalnih kljunašev so zgolj na daleč videti kot tolpa kričačev, ki ne delajo drugega, kot da posedajo v zraku visoko nad nami in se derejo kot šoje. V resnici gre za mojstrske vaje v sinhronem lovljenju ravnotežja in zobanju priboljškov, ki priletijo mimo, kar je zapleteno v vsakem letnem času, a pod zimo postane še posebej vratolomno. Pod zimo namesto obilja mušic in komarjev po zraku letajo samo ledeni kristalčki in od prgišča zamrznjene vode še nihče ni bil sit, niti navadna sinička, kaj šele golobica ali kokoš.
Samoumevno je, da naš dragi gospod Golob s svoje električne napeljave ni odletel na podnebni vrh v Baku. Navsezadnje sta bila kraj in čas globalnega srečanja znana celo leto vnaprej, medtem ko se tiči od levega do desnega električnega droga sredi naše vasi dobijo vsakič, ko se kakšnemu od njih sprdne, o čemer jasno priča dolga vrsta črno-belih, včasih pa tudi sivo-zelenih kakcev, ki jih pustijo za sabo na golih tleh. Za nujne potrebe gre, skratka, za peristaltiko, ki je v hierarhiji vrednot – kakor je samoumevno – na samem dnu, v temeljih: če ji ne zadostiš, se ti podre cela piramida, z njo pa prej ali slej tudi vrh s tistim (bodimo pošteni: nikoli videnim, kaj šele slišanim) podnebjem.
Sploh pa je samoumevno, da žlahtna ptica, kot je Golob, ne odleti na čisto vsako sranje, ki se pojavi na planetu Zemlja, da pokaže malo arogance, ko gre za naftne mogotce, ki v vojnah zatirajo cela ljudstva, z drugače mislečimi pa polnijo zapore in pokopališča, ki skratka kršijo demokratične standarde, ki bi morali biti osnova vsakega prekletega zborovanja ptic, pa četudi mrhovinarjev. Še posebno je to samoumevno, kadar se za tovrstno aroganco odloči cela jata visokoletečih prhutarjev, ki se jim po neki čudni logiki tega sveta v javnem življenju reče »voditelji«, »predsedniki«, »premierji«, medtem ko v vsakodnevnem življenju nosijo imena, ki spominjajo na razkuhano pašto, recimo šmolc, recimo makaron.
A tukaj pri tleh, kjer v rokah ne držimo ničesar, niti ubogega premraženega vrabca, v krajih, kjer ni samoumevno nič, kaj šele gospod Golob na strehi, tukaj in zdaj ob bok podnebnemu vrhu v mrhovinarski deželi Azerbajdžan začivkamo, da žoga ni okrogla zgolj v nogometu, pač pa v vsakem ekipnem športu, tudi v igrah moči.
Danes si, jutri te ni.
Medtem ko pišem te vrstice, v bogati deželi Italiji, tisti, katere ptica premierka, ki v vsakodnevnem življenju nosi ime, ki spominja na melono, v javnem pa zanika podnebne spremembe, v tej bogati deželi, skratka, danes, ko pišem te vrstice, več kot dva milijona ljudi nima vode. Že od 1. junija so pipe zaprte vsak dan od šestih zvečer do sedmih zjutraj v pokrajinah Sicilija in Bazilikata, in čeprav je za nami jesen, najbolj deževen čas v letu, nič ne kaže, da bi se situacija kmalu spremenila. Dnevna poraba je strogo omejena, večji porabniki, recimo kmetije, pa za cisterne vode, ki jo vozijo iz drugih pokrajin, plačujejo tisočake in tisočake. Kašen vpliv bo to kmalu imelo na ceno paradižnikov, pomaranč in testenin na slovenskih krožnikih? In kakšen vpliv bo na vse skupaj imela slovenska cena omrežnine?
Žlahtna ptica na električni napeljavi ve. Noben vpliv ni primerljiv z vplivom vplivnežev. Vpliv vplivnežev nima cene. Vpliv vplivnežev je neprecenljiv.
