Človekove pravice. Če se prav spomnim, sem za ta izraz prvič slišal od Matevža Krivica na Radiu Študent. To je bilo daleč pred letom 1988, ko je postal najbolj viden član Odbora za varstvo človekovih pravic. Krivic je praktično delal za zaščito človekovih pravic, preden je postalo moderno govoriti o njih, in je delal za njihovo zaščito, ko je šlo iz mode. Ko so človekove pravice postale vprašanje izbrisanih, je postal njihov pravni zastopnik. Javno je zastopal pravice prosilcev za azil in protestiral tudi, ko je na Kongresnem trgu prišlo do vandaliziranja zastav nasprotnikov splava. Človekove pravice se izražajo v jeziku prava, vendar so vprašanje politike. Brez sprenevedanja. V igri so temeljne etične odločitve posameznika in družbe. Verjamem na besedo.
Za njim so mi o človekovih pravicah zelo pogosto predavali. Prepričevali so me, da sem podpisal peticijo za zaščito pravic Janeza Janše, Vojislava Šešlja in Dobroslava Parage. Podpisal sem, ne da bi bral, Bog mi odpusti. Med jugoslovanskimi vojnami so mi na strokovnem potovanju po Nizozemski politiki, diplomati in strokovnjaki dva tedna predavali o toleranci in pravicah človeka. Poveljnik mirovnih sil Združenih narodov v Bosni, general Philippe Morillon, ki je Žepo in Srebrenico postavil pod zaščito nizozemske enote, mi je razlagal, da so les droits de l'homme francoski izum. Nizozemci so Srebrenico prepustili srbski vojski. Kot poslanec v evropskem parlamentu jih je Morillon tudi rad omenjal. Poslušal sem švicarsko tožilko haaškega sodišča za grozodejstva v Jugoslaviji Carlo Del Ponte in sodnike sodišča iz več držav Evropske unije. Na sedežu Združenih narodov so mi o splošni deklaraciji človekovih pravic govorili diplomati iz Velike Britanije, ko je še bila članica EU, slovaški, švedski, poljski in španski diplomati. Med obiskom Janeza Drnovška v Združenih narodih je o njih govoril z neobičajno odločnostjo, ko je okleval, ali naj gre stisnit roko avtokratskemu predsedniku Zimbabveja Robertu Mugabeju. Mugabe je bil na britanski listi notoričnih kršilcev. Zelo izvirno interpretacijo človekovih pravic sem v Bukarešti slišal od senatorja Adriana Cioroianuja, ki je potem postal zunanji minister.
Na sedežu evropskega parlamenta v Strasbourgu mi je zvenelo v glavi. Tam sem se znašel zaradi obletnice evropske konvencije o varstvu človekovih pravic iz leta 1970 in sodišča za človekove pravice, ki je bilo ustanovljeno na njeni podlagi. Bilo je sijajno. Diplomati in strokovnjaki iz vseh držav EU so v neizprosnem jeziku prava navdušeno razlagali, da je konvencija temeljni dokument Evropske unije kot etičnega projekta razsvetljenske logike. EU je bila videti super, v njenem objemu pa sem se počutil varnega.
Ko se je število ubitih Palestincev v Gazi približalo 25.000, porušenih pa je bilo 60 odstotkov hiš, so v državah Evropske unije odprli knjige zakonov, konvencij, deklaracij in direktiv in v njih iskali odgovor na preprosto vprašanje: kaj naj naredimo?
Sestavljali so vedno bolj zapletene odgovore. Evropska unija je potegnila na dan vsa svoja orodja zamegljevanja neprijetnih vprašanj. Hkrati so morali izražati zgroženost, »ker postajamo soodgovorni za pobijanje otrok«, hoditi po jajcih in paziti, da ne omenjajo Izraela, ampak se zavzemajo za »prenehanje nasilja«. 25.000 mrtvih je problem tudi za rutinirane politike. Na naslednjih volitvah jih to utegne preganjati. Človekove pravice, ki jih je treba zaščititi, so še kar varen teren. Iz njih so potem izpeljali zaskrbljenost, ker utegne »priti do humanitarne katastrofe«.
Množično pobijanje civilistov je v dokumentih Evropske unije zapisano kot vojno grozodejstvo, vendar tega ni mogoče tako preprosto izreči. Nemci bi se zgrbili pod težo fanatizma slabe vesti, Izrael bi napovedal sankcije, Američani pa podprejo svoje zaveznike tudi takrat, ko ti delajo kaj narobe. Skrb zaradi humanitarne katastrofe je varna, zavzemanje za humanitarne konvoje vzbuja zaupanje v dobro, humanitarna prekinitev ognja skoraj zveni kot politika. Celotna pravna mobilizacija in politično študiranje položaja sta vso Evropsko unijo pripeljala do jasnega, odločnega in enotnega sklepa: »Nekdo bi moral nekaj narediti.«
Trdno stališče organizacije polovice milijarde ljudi, ki so najbolj poklicani, da zahtevajo sankcije vsakič, ko afriške države prekršijo pravila mednarodnega obnašanja. Zajci.
Zaradi izvajanja genocida je Izrael meddržavnemu sodišču v Haagu prijavila Južna Afrika. Izraelska ofenziva na Gazo je »genocidne narave, saj je namenjena uničenju znatnega dela Palestincev«, ki tam živijo. Še kar očitno. V Južni Afriki je nekaj najboljših pravnikov na svetu, ki so na 80 straneh razvili obtožbo. Južnoafriška pravna šola ima veliko izkušenj z apartheidom, bojem proti njemu in goji alternativni zgodovinski spomin. Vso srečo.
Politični voditelji Evropske unije in držav članic so v zadregi. Treba je imeti razumevanje zanje. S študiranjem evropske konvencije o varstvu človekovih pravic niso prišli nikamor. Ne morejo nič. Izrael je Palestince razglasil za »človeške živali« in jih tako tudi obravnava. Poleg konvencije o varstvu človekovih pravic pa obstaja tudi besedilo konvencije o zaščiti pravic živali. Poskusite z njo. Le dvanajst zvezdic na zastavi EU zamenjajte z dvanajstimi pari zajčjih ušes.
