Stvar ni toliko v tem, da bi bila Trubar in Prešeren verjetno presenečena nad dejstvom, da Slovenija sploh obstaja in da se od malih nog do univerze dejansko lahko učimo v slovenščini. Zanimiva je tako rekoč refleksna potreba po invokaciji idealiziranih likov iz slovenske zgodovine, navadno v obliki obračanja v grobu tega ali onega, ki mu skozi kurikularni kanon pripisujemo zgodovinske zasluge za jezik, ko se hoče kdo pritožiti nad mizernim stanjem jezikovne zavesti slovenskega občestva, v tem primeru akademskega. In v zvezi s tem stranska opomba: kako se specifični liki sploh prebijejo v panteon zavetnikov slovenščine, v katerem je trenutno zanesljivo vsaj še Jože Toporišič? Zakaj ne denimo kritični Levstik? Ostri Cankar? Morda kak ženski lik? Vsak od omenjenih je delal in razmišljal v svojem času in prostoru, ključno opredeljen in omejen z obema. In če smo lahko pametni za nazaj, ker Minervina sova pač poleti šele, ko pada mrak, je vsaj zame zanimivejše razmišljanje, kako razumeti svoj lastni čas in prostor, kolikor ju pač lahko, in v katero smer morda spreminjati stvari, kakor jih pač razumemo. V nadaljevanju nekaj misli na to temo.
požarna varnost
Se lahko makedonski požar zgodi tudi pri nas?
