V prvi vrsti gre za svojevrsten paradoks. Če so včasih igre pomenile mir, prekinitev sovražnosti in so vsi odložili orožje vseh vrst, se je tokrat zgodilo ravno nasprotno. Količina delujočega orožja, orožja, ki končuje nedolžna življenja, se je povečala. Normalno se je vsem zdelo, da v času iger govorijo samo še o vojni. Ne o vojnah in genocidih, ki trajajo. Temveč o vojnah, ki prihajajo. Retorika se je vrtela le še okoli tega, kdo bo prvi napadel in kdo bo prvi odgovoril. Tem norcem vseh barv in ideologij se je zdelo normalno razpredati o napadu na Libanon, Izrael in Iran, o uporabi jedrskega orožja, o povračilnih ukrepih in izginjanju neke civilizacije ravno tam, kjer je nastala. Očitno je to diskurz, ki je zajel celoten svet. Vsem se pred očmi prikazujejo samo še vojne. Paradoks je najverjetneje tudi v tem, da olimpijske igre to slo po vojni samo še podpihujejo. Vsaka tekma je bila neke vrste posnetek namišljene vojne. Dokazovanje superiornosti in premoči velikih. Američani bodo globalno nabili vse. Po osvojenih medaljah, seveda.
Nam majhnim pa ostane veselje, ki ga očitno narobe razumejo tudi politiki. Zanos zaradi osvojenega pri mnogih zamrači zdrav razum. Tudi ko gre za čisto operativne zadeve ali celo dogodke, zaradi katerih bi bilo bolje, da bi bili tiho. Citiram našega šefa vlade Roberta Goloba: »Sloveniji je uspel zgodovinski met. Uspelo nam je, pa četudi samo za kratek trenutek, v dobro zgodbo povezati tako Združene države Amerike kot Rusijo. S tem je Slovenija ponovno dokazala, da je moč, ki jo imamo na mednarodni sceni, bistveno večja od naše velikosti.«
Skratka, kaj se je zares zgodilo, da je premier tako zanesen, da govori kar o zgodovinskem metu? O metu, ki ga Kristjan Čeh ni bil sposoben sproducirati, ampak je to namesto njega naredil malo znani Jamajčan. Sta se v Slovenski hiši v Parizu srečala Biden in Putin? Ali pa sta vsaj veleposlanika obeh velesil v naši hiši jedla prekmursko gibanico in nazdravljala z medico? Nič od tega. Zgodilo se je nekaj bolj banalnega. Slovenija je Ameriki izročila prijeta ruska vohuna, ki ju je potem ta zamenjala z Rusijo. V čem je tu zgodovinski met, povezovanje velesil in dokaz, da nekaj pomenimo na mednarodni sceni? V tem, da smo storili enako kot Norvežani, Poljaki in Nemci? Da smo še enkrat dokazali svojo lojalnost zvezi Nato? Ali v tem, da sedem let vohunov sploh nismo odkrili in nas je na njuno delovanje opozorila neka druga obveščevalna služba? Nič od tega. Naš pomen je v tem, da se nam je Biden osebno zahvalil. Ja, to je vse, kar si naša politika od nekdaj želi. Da je pohvaljena. Da jo veliki brat ali veliki gospodar opazi. Spomnimo se, kaj vse so bili naši bivši predstavniki pripravljeni storiti, da dobijo kratek fototermin pri predsedniku velesile. Torej, naš zgodovinski met je v tem, da nas neki malo pozabljivi predsednik pohvali in nas ne zamenja s kom drugim. Da nas nekdo pogladi po dlaki, je vrhunec ugodja. Vrhunec politične kariere vsakega našega predstavnika.
Veliki met je uspel tudi nacionalki. Med olimpijskimi igrami je znova dokazala, da je nepogrešljiva. Da je njen smisel točno v tem. Na vsaki dve leti nam pričara v dveh tednih vzdušje na poletnih ali zimskih igrah. Za to vzdušje pa so najbolj zaslužni njeni komentatorji in komentatorke. Novinarke in novinarji. Voditeljice in voditelji. Njihovo govorjenje in razpredanje je neprecenljivo. Ves čas med njimi poteka interna tekma. Kdo bo na časovno enoto povedal več besed. Kdo bo manj tiho in kdo bo bolj pokazal svoje navdušenje. In kdo bo gostom zastavljal bolj enostavna vprašanja. Kdo bo enostavnim vprašanjem, kako komentirate in kako se počutite, dodal še kakšno svojo originalno misel. Seveda pa kapo dol tistim, ki so oblikovali televizijski studio. Ta je povedal več kot tisoč besed. Ves čas nam je sporočal osrednjo misel, da duh Ludvika že katerega še vedno živi.
Spremljanje olimpijskih iger na nacionalki je neke vrste obvezno branje, obvezni priročnik za razumevanje sveta in bienalni dokaz, da so tisti, ki hočejo pokopati nacionalko, v veliki zmoti. Če že zaradi česa, mora nacionalka obstati zaradi iger. Ne samo obstati, temveč tudi dobiti višjo naročnino, več proračunskih sredstev in dobro nagrajene ustvarjalce. Tako dobro, da ti ne bodo iskali zaslužkov še naokoli s kakšnimi vodenji, predstavitvami ali pogovori. Pogovori naj ostanejo tam v tistih lepo dizajniranih prostorih in na prizoriščih. Od Odmevov prek Tarče do Olimpijskega studia. In če bo kdo do naslednjih olimpijskih iger še kaj slabega napisal o nacionalki, naj ve, da ji bom stopil v bran z vsem razpoložljivim besednim orožjem. Ne nazadnje, bolje vojna z besedami kot vojna, ki so jo vsi napovedovali med igrami ...
